Leto 2020 je bilo tudi leto sprememb in zamenjav na vodilnih mestih kmetijskih organizacij in služb. Zaradi epidemije pri nas in v svetu se kmetijstvo poleg običajnih težav, povezanih z vremenom in razmerami na trgih, sooča še z dodatnimi, ki so večino kmetijskih panog in s tem kmetij pripeljale na rob preživetja. Kako ocenjujejo razmere v sektorjih, smo povprašali “vodilni trojček” slovenskega kmetijstva: kmetijskega ministra dr. Jožeta Podgorška, predsednika Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Romana Žvegliča in predsednika Zadružne zveze Slovenije Boruta Florjančiča. Vsem trem smo zastavili isti izbor vprašanj. 

Po podatkih Eurostata je imela Slovenija v letu 2019 glede na leto 2018 za 3,3 % manjšo kmetijsko proizvodnjo. Samo še Slovaška je slabša od nas. Litva in Latvija so imele 18 % povečanje, Francija 10 %, celotna EU pa 2,4 % rast. Vas ti podatki kaj skrbijo? Kako naprej, da ne bomo stagnirali, da se bo trend obrnil navzgor?

Jože Podgoršek: Podatki so zaskrbljujoči, posebej nas skrbi znižanje pri rastlinski pridelavi. Odgovore bomo morali pripraviti v okviru strateškega načrta za novo programsko obdobje. Izzivov imamo več: pospešiti bo treba naložbe v rastlinsko pridelavo ter se z vzpostavitvijo namakalnih sistemov, oroševanjem ter mrežami proti toči prilagoditi podnebnim spremembam. Prav tako bo potrebno narediti več na povezovanju pridelovalcev ter na prenosu znanja.

Roman Žveglič: Statistični podatki so lahko včasih malo zavajajoči, ne puščajo pa me ravnodušne. Nasprotno, zelo me skrbijo. Edina prava pot naprej je boljša organiziranost in  višje odkupne cene. S tako nizkimi odkupnimi cenami se trend ne more obrniti navzgor.

Borut Florjančič: Na kmetijsko proizvodnjo v Sloveniji vpliva zlasti obseg rastlinske pridelave, ki je odvisna od vsakoletnih vremenskih razmer. V zadnjih sedemnajstih letih je bilo samo pet sezon, ko suša, toča oz. pozeba niso zdesetkale pridelka. V novem programskem obdobju bo nedvomno potrebno več sredstev usmeriti v zaščito pred točo, pozebo, v rastlinjake ter v namakanje. Vendar sklepati o stanju v slovenskem kmetijstvu in ukrepati zgolj na podlagi podatka o kmetijski proizvodnji je račun brez krčmarja. Kmetje, povezani v nabavi repromateriala in ponudbi tako v času debelih kot suhih krav, so prvi pogoj, da se bo krčmar z njimi pogovarjal kot z enakopravnejšim partnerjem. Ozaveščen potrošnik pa je drugi pogoj, da bo krčmar pripravljen plačati račun, ki mu ga bodo tako povezani kmetje izstavili. Nadgradnja pa je, da tako povezani kmetje sami poiščejo pot do končnega potrošnika tudi v urbanih območjih. 

Nobena jablana ne rodi v prvem letu

Kmetje menijo, da pri odgovornih na vodilnih položajih vlada nekakšna pasivnost, saj ni sprememb, ki so jih pričakovali z zamenjavami. Pričakujejo več akcije. Kako jim odgovarjate?

Podgoršek: Tudi jaz sem dobil več pobud, tudi zahtevo po odstopu z mesta ministra. Sam menim, da je za nami izjemno delo. Pripravili smo več predpisov, trije zakoni so bili že sprejeti v Državnem zboru, ostali so v javni razpravi oz. v medresorskem usklajevanju ali pripravi na ministrstvu, pripravljamo pravilnik o masnih bilancah in sledljivosti mesa prašičev, da bomo bolje nadzorovali uvoz mesa. Zelo hitro smo začeli izplačevati pomoč prašičerejcem. Pričakovanja so včasih tudi za nas prevelika, ne moremo spremeniti zgodovine v nekaj tednih.

Žveglič: Na položaju predsednika Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije sem samo dva meseca. Vsem pa sporočam, da Roman Žveglič ostaja še vedno tisti stari Roman Žveglič, na katerega lahko računate in se name zanesete.

Florjančič: Za Zadružno zvezo Slovenije lahko rečem, da smo v polnem zagonu od prvega dne po volitvah. ZZS smo notranje organizacijsko in kadrovsko uredili, vzpostavili smo strokovno delo zveze in zadrug v okviru strokovnih odborov, v sodelovanju z zadrugami smo pripravili predlog projekta NextGen za zadružne odkupne-skladiščne-predelovalne-prodajne centre, aktivni smo pri pripravi protikoronskih ukrepov v kmetijstvu in v posameznih sektorjih ter pri javnem naročanju živil… Vendar tako kot jablana ne rodi v prvem letu, ko jo posadimo, se tudi tektonskih premikov in zastavljenih ciljev ne more doseči z nastopom mandata. 

Bo kmetij še manj?

Slovenske kmetije ne morejo biti konkurenčne velikim evropskim kmetijam, čeprav so z njimi na istem trgu. A pri nas kmetijstvo ni pomembno samo z vidika pridelave hrane, ampak tudi z vidika urejene kulturne krajine. Kako vidite prihodnost naših majhnih in srednje velikih kmetij, ki so večinoma na OMD območjih?

Podgoršek: Majhne kmetije bodo morale pristopati k skupinskemu nastopanju na trgu, kot so ekološka ponudba, seneno mleko ali meso in podobno. To bo dodana vrednost pridelkom in izdelkom – ali v okviru regije ali v okviru dejavnosti. Tudi med OMD-ji bomo naredili razlike, kmetije s težjimi pridelovalnimi pogoji bodo bolje točkovane in bodo dobile višja izravnalna sredstva. Zgolj s finančnimi spodbudami pa teh kmetij ne bomo mogli rešiti, najti jim moramo smisel in mesto na trgu.

Žveglič: Strukturne in posestne spremembe se morajo zgoditi, zdaj se dogajajo prepočasi. Kmetij oz. ljudi, ki se ukvarjajo s kmetovanjem, bo v prihodnje še manj. Naše male in srednje kmetije bodo imele prihodnost samo z več znanja, boljšo organiziranostjo, racionalizacijo in z zmanjševanjem stroškov, odkupne cene pa bodo morale slediti proizvodnim stroškom.

Florjančič: Konkurenčnost, ki izvira iz učinkovitosti, je ključno gibalo obstoja in razvoja gospodarskih dejavnosti. Glede na delež OMD območij je izrednega pomena, da se težavnost kmetovanja v takšnih razmerah ustrezno ovrednoti in se kmetijam ciljno nameni pomoč. Vsi od turizma do politike si želijo, da imamo poseljeno in urejeno podeželje. Za to bo potrebno nameniti dodatna sredstva, ne samo v kompenzacijo izpada prihodka zaradi težjih pridelovalnih razmer in v samo kmetijsko pridelavo – npr. v rejo krav dojilj, ampak tudi za infrastrukturo, storitve … Če najameš vrtnarja, da ti uredi okolico hiše, veš, da imaš kot naročnik odgovornost, da mu omogočiš ustrezne delovne pogoje in delo tudi plačaš.

EU zahteva uvedbo aktivnega kmeta, degresijo pri subvencijah nad 60.000 evrov ter manj birokracije za kmete. Kako bo s tem pri nas?

Podgoršek: Aktivnega kmeta iščemo pri nas že 20 let. Glede degresije in omejenih izplačil za neposredna plačila bo Slovenija podprla predlog EU. Da znamo pripraviti razpise z manj birokratskimi zahtevami, pa smo že dokazali. To je bilo vidno pri pripravi vlog za pomoč sektorjema govedoreje in prašičereje, kjer smo podatke koristili iz uradnih evidenc.

Žveglič: Z aktivnim kmetom se že dolgo ukvarja posebna delovna skupina, a ni še nič pametnega naredila. Upam, da bo našla rešitev, ki bo sprejemljiva za vse deležnike. Mi se bolj navdušujemo za t.i. družinsko kmetijo, ki je pri nas tradicionalna, četudi ne delajo na kmetiji vsi člani. Podpiram degresijo pri subvencijah, bo pa tukaj še veliko usklajevanj med vsemi deležniki. Obilico birokracije za kmete je uvedla Evropska unija, pri nas pa smo bolj papeški od papeža za stvari, ki niso pomembne, tiste, ki pa so, pa ne beležimo.

Florjančič: Kot predsednik Zadružne zveze Slovenije težko rečem, kako bo s tem v Sloveniji, saj odločitve še niso dokončno sprejete niti na evropskem parketu. Tudi glede definicije aktivnega kmeta v slovenskem prostoru še ni dosežen konsenz, predlog strateškega načrta za prihodnje programsko obdobje na nivoju ukrepov pa tudi še ni bil v javni razpravi. Je pa pravilno, da se sredstva usmeri h kmetom, ki se dejansko ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo, pri čemer je potrebno postaviti sistem, ki bo administrativno enostavno preverljiv in poenostavljen, zlasti za male kmetije.

Bore malo obljub uresničenih

V naših trgovinah je ponudba »slovenskega« prašičjega mesa precej večja od zakola. Rešitev bi bila v uvedbi masnih bilanc, ki jih rejci že leta zahtevajo. Kaj menite o tej problematiki, saj meso ne more postati kar čez noč »slovenski izdelek«, če je le pakirano pri nas? Kako rešiti rejce, ki še vztrajajo? Intervencija v višini 700.000 € je bila le kaplja v morje!

Podgoršek: Prašičereja se je čez noč znašla v krizi. Znižala se je odkupna cena mesa, zmanjšal se je odkup prašičev. Različnim dejavnostim pomagamo s finančnimi ukrepi, a dovoljena pomoč posamezni kmetiji je 25 tisoč evrov v triletnem obdobju in nekatere kmetije so že dosegle ta prag. Druge rešitve ne vidim, kot da se povečajo aktivnosti pri pogajanjih za višje odkupne cene pridelkov in izdelkov.

Druge rešitve ne vidim, kot da se povečajo aktivnosti pri pogajanjih za višje odkupne cene pridelkov in izdelkov.

Ne sme se pozabiti na vzpostavitev pogodbenih odnosov z živilsko-predelovalno industrijo, saj pogodbe zagotavljajo odkup tako v kriznih časih kot v času blaginje. Sem pa razočaran, da se mi očita majhno pomoč prašičerejski dejavnosti. Prejeli so enak znesek kot govedorejci, čeprav je slednjih veliko več.

Žveglič: Minister nam je predstavil, kako naj bi v Sloveniji izgledal projekt masnih bilanc. To uredbo še proučujemo. Bojimo se, da bo spet zahtevala veliko birokracije od kmetov, manj pa od ostalih členov v verigi. Slovensko prašičje meso je svojevrsten paradoks – imamo premalo prašičev, pa še teh ne moremo prodati. To je tipičen primer našega neurejenega trga s hrano. Jasno je, da uvoženo meso ne more čez noč postati slovenski izdelek. Naša zahteva je, da mora biti na vsakem izdelku napisano, kje je bilo meso prirejeno in predelano. Kontroliranje sledljivosti pa je dolžnost inšpekcije.

Florjančič: Kupec ima pravico poznati poreklo kmetijskih pridelkov in surovin v živilih, država pa ima dolžnost, da postavi sistem označevanja porekla in kontrole. Tu je preveč prevladal liberalni interes, ki žre in uničuje lokalno proizvodnjo. Kdor dela iz slovenske surovine, je cenovno nekonkurenčen, saj se večina domače industrije mesnih izdelkov oskrbuje s poceni mesom iz notranjega trga EU in še to ima dostikrat izvor v tretjih državah. Po mesecih sestankovanja in pogovorov s ključnimi deležniki med trgovci in velikimi mesarji sem presenečen, s kakšno lahkoto so izrekli obljube. Le bore malo jih je bilo uresničenih, cene pa so dosegle sramotno dno.

Intervencija prašičerejcem je kot lokalna anestezija – kaj hitro popusti in kronična bolečina se nadaljuje. 

Pri nas najnižja odkupna cena govejega mesa

Povprečna odkupna cena za kilogram govejega mesa je v Evropi 25 % višja kot v Sloveniji. Kako je potem mogoče, da k nam prihaja meso iz uvoza? Kakšna prihodnost posledično čaka naše govedorejske kmetije?

Podgoršek: Odkupna cena v Evropi se je zvišala na običajno raven, v Sloveniji pa ne. Od kje prihaja meso in zakaj, se sprašujemo tudi mi. Zadnje čase temeljito nadzorujemo pravilno označevanje mesa na trgovskih policah in kmalu bodo znani rezultati. Povečati bo treba pogajalsko moč v primarnem sektorju in potem se bo dvignila tudi odkupna cena govejega mesa. Uvoza pa ne moremo zaustaviti, saj v EU velja prost pretok blaga.

Žveglič: Odkupna cena govejega mesa je pri nas najnižja od vseh držav Evropske unije. Višja je tudi na Hrvaškem, v Romuniji in na Poljskem. Na vprašanje, zakaj prihaja do uvoza, bi morale pristojne službe odgovoriti s pojasnili o kakovosti uvoženega mesa. Prihodnost naših govedorejskih kmetij pa ni nič kaj rožnata, če ne bomo uredili razmer na trgu z mesom. Rejec ne more biti rentabilen pri teh odkupnih cenah govedi, četudi ima še tako dobre in racionalne pogoje za pridelovanje poceni krme in za rejo.

Florjančič: Razlogov, kako nastane nizkocenovna ponudba iz notranjega trga EU in uvoza, je več. Eden je prav gotovo prekupčevanje z mesom iz tretjih držav in prodaja zamrznjenega mesa. Veliko je borznega efekta, ko se večina trgovanja v tednu zaključi in prodajalec, ki je že dosegel povprečno prodajno ceno, skratka iztržil, kar je želel, samo pospravi hladilnice. Kolikor spremljam, se slovenski hlevi lepo praznijo in živina ne prerašča. Nerazumno pa mi je, da nas domači in tuji trgovci, ki prodajajo živino v EU, držijo na takšnem cenovnem dnu. Nujno je, da se odkupne cene popravijo. 

Kot slišim, je pritisk v našem kmečkem loncu že zelo visok. Zato še enkrat in ponovno pozivam verigo, da odkupuje po poštenih cenah. Trgovci pa naj ustavijo svoj nenasitni apetit po marži.

Domače v javnih zavodih – samo črke na papirju?

Po naših podatkih smo daleč od tega, da bi javni zavodi nabavljali 50 % domačih pridelkov in živil. Zakaj je v šolah, vrtcih, domovih starejših in bolnicah pri izbiri dobavitelja še vedno glavno merilo najnižja cena živila? Ali to kdo kontrolira?

Podgoršek: Ta predpis velja za zavode, ki letno nabavljajo za do 200 tisoč evrov pridelkov in živil. Za ostale, večje ustanove, to pravilo ne velja. Zakonodaja ne predpisuje nadzora nakupov domačih živil, zato bo v novem zakonu o kmetijstvu tudi člen o nadzoru in tudi ukrepanju kmetijske inšpekcije zoper kršitelje, ki ne bodo kupovali hrano slovenskega porekla.

Žveglič: Večina tistih, ki nabavljajo, dela po liniji najmanjšega odpora – čim več želijo nabaviti od enega dobavitelja za čim daljše obdobje. So pa v Sloveniji tudi dobre prakse, ko skupaj delujejo lokalne skupnosti, kmetije, zadruge, ki javnim zavodom pomagajo pri razpisih, tako da jim dobavljajo čim večje količine hrane. Te dobre prakse je treba prenesti v čim več okolij. Kontrola nabave pa je vprašanje za ministra.

Florjančič: Glede kontrole, vprašajte za to odgovorne inšpekcijske službe. Je pa žalostno, da se sploh pogovarjamo o kontroli. Strategija javnih zavodov bi morala biti, da svojim varovancem omogočijo prehranjevanje s kakovostno lokalno hrano. Žal je zavest številnih javnih zavodov in odločevalcev na lokalnem in državnem nivoju glede zdrave prehrane še premajhna in samo črka na papirju. Številni zavodi razpolagajo s premalo znanja in kadra za pripravo javnih naročil, ki bi upoštevali možnosti prednostnih kriterijev iz zakona o javnem naročanju. Zato jim je kriterij najnižje cene običajno najlažja izbira. S sodelavci na ZZS postavljamo primer dobre prakse in upamo, da bomo uspešni. Model nam bo služil za referenco, ko se bomo z lokalnimi zadrugami in njihovimi kmeti, lokalnimi skupnostmi ter s šolami, vrtci, domovi za starejše občane in bolnišnicami pogovarjali o možnostih oskrbe z živili iz zadružnega sistema. Strošek hrane v javnih zavodih je daleč najnižji in ravno tu, kjer kot skupnost lahko naredimo ogromno na dolgoročnem zdravju naših otrok ter ohranjanju zdravja drugih ranljivih skupin, se žal prevečkrat varčuje.

Ena večjih težav na podeželju je predaja kmetij mladim prevzemnikom. Pred leti je bil na razpolago ukrep zgodnje upokojevanje kmetov, ko je prenosnik kmetije lahko prejemal 10 let rento po dopolnjenem 57. letu starosti. Kaj bi lahko storili, da bi mladi čim prej prevzeli kmetije?

Podgoršek: Mlade na kmetijah potrebujemo. So bolj inovativni, lažje se povezujejo in sprejemajo digitalizacijo. Večji interes mladih za prevzem kmetij bo, če bo kmetovanje tako dobičkonosna dejavnost, da bo prevzemnik lahko normalno živel, in ne zgolj preživel. Mladim prevzemnikom bomo v prihodnjem programskem obdobju namenili še več sredstev za prevzem kmetij, pomoč pa bomo zagotovili tudi prenosnikom. To ne bo renta, ampak sredstva v obliki mentorstva.

Žveglič: To je ena ključnih tem naše kmetijske politike. Vsako kmetijo skrbi ekonomska uspešnost in socialna varnost. Če je kmetija uspešna, se starejši ob predaji ne bodo bali za svojo socialno varnost in za varnost prevzemnikov, mlajši pa ne za ekonomsko stabilnost. Ukrepa zgodnjega upokojevanja ni več, bi ga pa bilo smiselno spet uvesti, a to mora biti sprejeto na ravni EU.

Florjančič: Vprašanje že samo ponuja odgovor – v kolikor se prenosniku ne uredi statusa in se mu ne omogoči dostojno preživljanje jeseni življenja, se ne more pričakovati hitrejšega pomlajevanja strukture lastnikov. Še pomembnejše pa je zagotavljanje ekonomske uspešnosti kmetovanja, ki seveda ni vedno odvisno le od kmeta samega. Če si mladi s kmetijstvom ne bodo mogli ustvariti dostojnih finančnih in socialnih pogojev za življenje, se ne bodo odločali za prevzem kmetij. 

Zakaj se pri zemljiški politiki še vedno favorizira kmetijska podjetja, ki so v primerjavi z marsikaterim kmetom manj učinkovita, kljub nizki samooskrbi pridelke namenjajo tudi za bioplinarne, ob tem pa prejemajo subvencije?

Podgoršek: Imamo uspešna in manj uspešna podjetja, od katerih si želimo več. V tem trenutku si spora zaradi zemljiške zakonodaje ne moremo privoščiti. Bomo pa aktivni pri iskanju rešitev, tudi v delni preusmeritvi kmetijskih zemljišč na kmete. Na voljo bo še več sredstev za odpravljanje zaraščanja in ponovno vzpostavitev kmetijskih zemljišč. Dosedanja sredstva na hektar so bila premajhna in jih bomo precej povečali.

Žveglič: Velika posestva, t.i. agrokombinati so dediščina socializma, današnji lastniki pa imajo še vedno močan političen vpliv. Jih je veliko manj kot kmetov, a so dobro organizirani in tudi finančno močni. Zato so vse spremembe na tem področju izredno zahtevne in težke. To, da gredo kmetijski pridelki v bioplinarne, pa je kriminal, kateremu že dolgo nasprotujemo, a ta “brada” sega na Evropsko komisijo v Bruselj.

Florjančič: S sprejetjem nove resolucije Naša hrana, podeželje in naravni viri po 2021 in nakazanimi spremembami zemljiške zakonodaje je kazalo, da se je kmetijska politika trdno odločila, da bo z omejitvijo zakupa državnih zemljišč aktivno urejala strukturo slovenskih kmetij, njihovo generacijsko prenovo in vzpodbujala večji interes za kmetovanje. Lomila so se mnenja in interesi, zaradi česar bo predlog očitno do nadaljnjega ostal v predalu.

Skladišča kdaj in za koga?

Ob žetvi se vsako leto pri nas razvije polemika glede odkupne cene doma pridelane krušne pšenice. Čeprav naša po kakovosti in standardih pridelave prekaša uvoženo, ji naši mlinarji še vedno nočejo priznati cene, kot ji gre. Žitna veriga kljub velikopoteznim načrtom po desetih letih ni dosegla zastavljenih ciljev. Kaj mislite, kje je težava?

Podgoršek: Potreben bo dogovor. Je pa težava v tem, da nimamo skupine proizvajalcev, ki bi se dogovarjala o višini odkupne cene. Rešitev za doseganje višje cene vidim v shemi Izbrana kakovost Slovenija, ki je hkrati masna bilanca za sektor, katero lahko promovira tudi država. V okviru javnih razpisov želimo pomagati zadrugam pri graditvi skladiščnih kapacitet za žito. Kmetje bodo tako lahko žita po višji ceni prodajali pozimi, in ne samo takoj po žetvi.

Žveglič: Odgovor je zelo enostaven. Na eni strani imamo dobro organizirane kupce, na drugi pa kmete, ki nimajo kam skladiščiti žit in tudi prodati drugam jih ne morejo. Rešitev je vzpostavitev dovolj skladiščnih kapacitet, saj bodo imeli s tem pridelovalci večjo pogajalsko moč pri dogovorih glede cene in prodaje.

Florjančič: Slovenski poljedelci so navkljub malim njivskim površinam po kvaliteti več kot konkurenčni. Težava je, da se večino žit proda v času žetve, ko se težko pogaja za ceno, zlasti ob zavedanju, da tvoje žito čaka kupca na prostem. Žal je razumevanje razmerij v verigi oskrbe (z žiti) nezadostno tudi na strani pripravljavcev ukrepov. Predstavljajte si moje presenečenje, ko mi je visoka uradnica na kmetijskem ministrstvu na predlog, da se v prihodnjih razpisih podpira gradnja silosov tudi pri zadrugah, odgovorila kar z vprašanjem: ali jih nimajo že mlinarji dovolj!!!

Več pridelovalcev skupaj za večje količine pridelkov

Prehranske navade potrošnikov se bodo v bodoče spreminjale v korist sadja in zelenjave, kjer ima Slovenija zelo nizko samooskrbo. Prehod na večjo rabo tal za zelenjadarstvo bi omogočil lažje preživetje manjših kmetij. Ob tem pa mnogi kmetje svoje zelenjave ne morejo prodati. Kaj jim svetujete?

Podgoršek: Tudi na domači kmetiji smo se ukvarjali s pridelavo zelenjave, po duši sem zelenjadar, pa nimam vzvodov, da bi začeli domačo zelenjavo vključevati v verigo. Odkupovalci nam očitajo kratko sezono pridelave in razdrobljeno ponudbo. Tudi tu predlagam, da se v okviru zadrug zbere ponudbe in s pridelki oskrbuje trg po pravi ceni. Manjkajo pa nam zavezujoči pogodbeni odnosi. Zadruge bi morale biti sposobne storiti omenjene korake.

Žveglič: Če bi znal na tole dogovoriti, bi rešil številne probleme. Treba se bo organizirati, dogovoriti, da bo imelo več pridelovalcev skupaj večje količine pridelkov. Terminske setve, sajenje in spravilo pridelka bi omogočili stalno ponudbo na trgu in stalno dobavo blaga. Dokler bo vsak pridelovalce mislil samo na nase, na svoj vrtiček, na svojo kmetijo, bo tako, kot je zdaj. Tukaj gre za “tek na dolge proge”, tega ni mogoče rešiti s čarobno palico.

Florjančič: Najprej je potrebno osvojiti znanje o pridelavi, realno oceniti naravne danosti in ne pozabiti na vodo za namakanje. Še preden postavimo rastlinjak ali posadimo čebulo, pa je ključno, da imamo za svoj pridelek zagotovljen trg. In tukaj pomembno vlogo igrajo ravno zadruge, pri čemer pa je ključno, da je sodelovanje tako za kmeta kot zadrugo zavezujoče. Kmet se zaveže, da bo v dogovorjenih terminih dostavil dogovorjeni pridelek, zadruga pa mora opraviti svoj del naloge in za pridelek izpogajati poštene cene in reden odkup s strani trgovcev in živilsko-predelovalne industrije. Žal je slovenska realnost, da so pridelovalci na slovenskem trgu premalo povezani in kljub majhni samooskrbi drug drugemu pogosto konkurenti.

Ali se bodo v času hude krize kaj zmanjšali prispevki za kmete? Na primer nižji KD, nižji zbornični prispevek, cenejše analize, cenejša priprava vlog za subvencije in podobno.

Podgoršek: Že v prvem protikoronskem ukrepu je bil razpolovljen katastrski dohodek za leto 2020, v času mojega ministrovanja pa smo ta odlok podaljšali tudi za leto 2021. Posledično se bo znižal tudi zbornični prispevek in prispevek za vzdrževanje gozdnih cest. Znižali smo najemnine za državna zemljišča za letos in za prihodnje leto. V sklopu sedmega protikoronskega paketa pa bodo lahko prejemniki državne pomoči tudi tisti, ki imajo do 500 evrov neporavnanih obveznosti.

Žveglič: KD je protikoronski zakon znižal za letošnje in za drugo leto. Prispevki za kmete so vezani na minimalno plačo, ki se bo celo dvignila – torej se bodo tudi prispevki za kmete. Cene analiz in priprave vlog za subvencije ter tudi zbornični prispevek pa bodo ostali verjetno isti.

Florjančič: Na to lahko odgovorim le, kar je v moči Zadružne zveze Slovenije. V vse pakete PKP smo se s sodelavci intenzivno vključevali in bili s predlogi tudi uspešni. Seveda so panoge, kot je vinarska, in del zadrug, ki dela s HoReCo, v veliko večjih težavah kot ostale. Mislim, da se vsi zavedamo, da bo malha enkrat prazna, in da bo nastopil tudi trenutek, ko bomo vsi videli, koliko poslovnega kisika je še ostalo za naše posle. Je pa res, da se moramo vsi akterji v kmetijstvu boriti za našo panogo, da se ji zagotovi zadostna razvojna sredstva in da se ne zadovoljimo le s trenutnimi finančnimi injekcijami. 

Gozdni dialog

Kako vzpodbuditi ustreznejše gospodarjenje z lovno divjadjo in upravljanje (trenutno neupravljanje) z zaščitenimi vrstami prostoživečih živali – zveri (volk, medved)?

Podgoršek: Večina pristojnosti pri urejanju problematike z zvermi ima ministrstvo za okolje in prostor, pri lovni divjadi pa imamo mi več pristojnosti. Odprt je »gozdni dialog«, kjer imamo v razpravi desetletne gozdno-gospodarske in lovsko-upravljalne načrte. Prosimo sogovornike za predloge, da se bo čim bolj zmanjšalo škode po divjadi. Sofinanciramo tudi ograje za preprečevanje škode zaradi zveri.

Žveglič: Enostavno. V ustreznejše gospodarjenje z divjadjo in zvermi bo treba vključiti tudi lastnike zemljišč, ki trenutno nimajo prav nobene besede. Dokler tega ne bo, ne bo tako, kot bi moralo biti.

Florjančič: Najprej morata stroka in politika ponovno opraviti osnovni dialog, to je dialog z upravljavci podeželja, s kmeti. Ni dovolj, da se stroka v Ljubljani ukvarja z radio-ovratnicami, testira DNK in spremlja, kje in kako se preganjajo tropi volkov, medvedi in šakali. Število velikih zveri je nujno potrebno prilagoditi, da sobivanje ne bo nevarno ljudem in domačim živalim. Kritične gostote zveri v Sloveniji smo že presegli. 

Ob posestni razdrobljenosti imamo tudi ekonomsko (tržno) razdrobljenost, kar na trgu kmetijskih pridelkov in izdelkov izrabljajo t.i. špekulanti. Isto velja tudi na področju gozdnih lesnih sortimentov. Na kakšen način vzpodbuditi poslovno sodelovanje in v kakšni obliki?

Podgoršek: Sodelujemo z ministrstvom za gospodarstvo, da bo več lesa ostalo na slovenskih žagah in da bodo »špekulanti« vsaj deloma izgubili svoj posel. Pri zasebnih lastnikih imamo še veliko rezerv – namesto da bi posekali pet milijonov kubičnih metrov lesa, je posek polovičen. Spodbuditi je treba domačo lesno-predelovalno industrijo, da pristopi v zgodbo skupinskega upravljanja gozdov in lesa v zasebni lasti.

Žveglič: Pri Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije imamo namen predvsem izobraževati lastnike gozdov, kakšno kakovost lesa imajo, kako jo prepoznati, kako les krojiti ter koliko je mogoče za ta les iztržiti. V ta namen bomo urediti tudi podatkovno bazo cen.

Florjančič: Na področju trgovanja gre za dva načina. V prvem se lastniki vozijo v velikih novih terencih, pri drugem, ki vključuje tudi zadružnega, pa se zaradi transparentnega dela pogosto srečujemo z nizko ekonomiko. Kar nekaj je že narejenega v povezovanju malih in tudi večji lastnikov gozdov v zadruge, v katerih imajo člani možnost dobiti odgovore na vprašanja o transparentnosti poslovanja. Zadruge poleg odkupa nudijo tudi pomoč ali kar same izvajajo spravilo, skrbijo pa tudi za pomoč pri certificiranju gozdov. Na tem mestu pozivam inšpektorje, da se večkrat zapeljejo na gozdne ceste in preverijo naše skupno posekano državno premoženje.

Če bi kmetje s traktorji zavzeli ljubljanske ulice…

V naše uredništvo dnevno kličejo bralci Kmečkega glasa, ki pravijo, da tako slabo, kot je zdaj, še ni bilo. V Nemčiji kmetje protestirajo proti veletrgovcem, francoski kmetje so na cestah, na Danskem so s traktorji zaprli eno od pristanišč. Kako bi odreagirali, če bi naši kmetje s traktorji zavzeli ljubljanske ulice? Kaj bi jim povedali?

Podgoršek: Res je, protesti kmetov v tujini potekajo proti prehranski verigi. Kmetje zahtevajo od živilsko-predelovalnega sektorja večji odkup in boljše cene ter pozivajo trgovine k pravičnejši delitvi pogače. Bojim se, da bi v Sloveniji kmetje prišli protestirati pred parlament oziroma ministrstvo. Če bi protestirali pri nas, bi jih podprl v prizadevanjih za pravičnejše in dostojno plačilo za svoje delo in kar pridelajo. Ne bi jim rekel, naj zaprejo ceste, ampak naj se začnejo intenzivno pogovarjati in pogajati s celotno prehransko verigo. Tudi sam sem že pozval trgovce in živilce, naj po dostojni ceni kupujejo pridelke in izdelke slovenskih kmetij. Kot mi je znano, se predsednik Zadružne zveze Slovenije že pogovarja o večjem sodelovanju s celotno verigo.

Žveglič: Če ne bilo epidemije in tako slabih zdravstvenih razmer, bi tudi slovenski kmetje že ropotali s traktorji. In jaz bi se jim pridružil.

Florjančič: Popolnoma se zavedam, da sem predsednik zveze, ki povezuje resne poslovne zadruge, ki so pogodbeno vezane na našo živilsko industrijo in trgovce. Vendar vem, da se bo treba resneje in odločneje pogovoriti z našimi deležniki, in sicer najprej za mizo. Če pa se zgodijo traktorji na ulicah, bi kmete pozval, da skupaj z zadrugami postavimo nove pogodbene odnose v verigi navzgor. Da zacementiramo boljšo ekonomiko za slovenskega kmeta. V kolikor bi proteste speljali zakonito, vem, da smo zadružniki in kmetje skupaj.