Za trajnostno oskrbo z vodo na planinskih pašnikih je zelo primerno narediti velik zbiralnik, za katerega so primerne naravne kotanje, lahko pa se naredi tudi izkop ter na talno podlago najprej položi filc, ki preprečuje, da bi se predrla UV stabilna folija, ki zadržuje vodo. Vodo iz zbiralnika se potem razpelje v nižje ležeča korita, ki imajo plovec in utrjeno okolico. Celoten zbiralnik naj bo tudi ograjen, v neposredni bližini pa mreže za morebitno reševanje živali iz vode.

Tako je že nekaj let tudi na Svečici. Statistika te karavanške planine sega v leto 1923, ko je bilo na 434 hektarih 212 glav goveda in konj. Od takrat se je ruševje tako razraslo, da je paši lahko namenjena le četrtina teh površin. Do leta 2005 je bila planina dostopna samo peš, zato so morali vso potrebno opremo, material za pašo in hrano za pastirje znositi ob pomoči konj. Z ureditvijo poti pa so bile dane možnosti za gradnjo nove pastirske koče, čemur so sledile še druge investicije, predvsem v oskrbo z vodo.
Paša na Svečici traja od 10. junija do 15. septembra. Naravno omejene čredinke so na nadmorski višini nad 1700 metrov, in čeprav planina obsega kar okrog tisoč hektarjev, jih je le 110 lahko pod GERK-i in za te uveljavljajo subvencije. Denar gre na račun agrarne skupnosti in se porabi za potrebe vzdrževanja planine in paše. Za planino uveljavljajo plačila OMD, plačilne pravice in pašo po čredinkah v sklopu ukrepa KOPOP. Sredstva investirajo za urejanje poti, zgradili so pastirsko kočo, omenjeni zbiralnik za vodo za napajanje živine ter drugo.
Zbiralnik, ki drži 500 kubičnih metrov, leži v naravni kotanji, vanj pa se steka voda od taljenja snega. V spremenjenih klimatskih razmerah namreč tudi planinskim pašnikom poletne suše ne prizanašajo, zato je tako zbrana voda velikega pomena, saj omogoča napajanje vso pašno sezono. Dokler tega ni bilo, so morali kmetje tedensko voziti vodo iz doline.

Zbiralnik za vodo je ograjen, iz njega pa so napeljane cevi v nižje ležeča korita, kjer se napaja živina.

Ob koritu se živina rada zadržuje.