Evropska unija pospešuje ekološko pridelavo sadja iz več povezanih razlogov, ki se nanašajo na okolje, zdravje ljudi, gospodarstvo in dolgoročno prehransko varnost. EU želi zdravo hrano, zdravo okolje in dolgoročno stabilen kmetijski sistem, kar podpira z ukrepi Skupne kmetijske politike.

V okviru slovenskega strateškega načrta SKP 2023-2027 tem načelom sledi intervencija IRP19 Ekološko kmetovanje, ki spodbuja kmetijska gospodarstva za izvajanje naravi prijaznega načina pridelave hrane.

Pri ekološki pridelavi je pravočasna izvedba tehnoloških ukrepov in varstva rastlin še pomembnejša, ker nimamo učinkovitih sredstev za varstvo rastlin, potem ko so že okužene oziroma jih je napadel škodljivec. Ekološki pridelovalec sadja mora imeti veliko znanja, da lahko predvideva in pravočasno deluje preventivno.

Pri načrtovanju ekološke pridelave je treba upoštevati danosti, ki so na kmetiji (primerne površine, delovna sila, druga pridelava) ter se zavedati, da je takšna pridelava delovno veliko bolj intenzivna od standardne in zahteva veliko znanja.

Minimalni pogoji, da bo pridelava ekonomsko uspešna

Izberemo ustrezne sadne vrste, ki so primerne za izbrano lokacijo (tip tal, lega, količina padavin, temperature, vetrovi). Za ekološko pridelavo so primerne sorte, ki so odporne proti nekaterim boleznim in ekstremnim vremenskim razmeram (zimska pozeba, vroča poletja). Pri načrtovanju nasada je treba upoštevati nekoliko večje sadilne razdalje, kot pri konvencionalni pridelavi, da imajo rastline več prostora, da so krošnje redkejše in se listje hitreje posuši (s tem je možnost za okužbo z glivičnimi in bakterijskimi boleznimi manjša). Enako velja za vse jagodičje (vključno z jagodami).

S spreminjanjem podnebja je vedno več ekstremnih vremenskih razmer (mile zime, pozne pozebe, neurja, toča …), ki v posameznem letu lahko zmanjšajo ali uničijo pridelek. Pri pridelavi več različnih sadnih vrst, ki imajo različen ritem rasti in razvoja, se tveganje, da bi izgubili ves pridelek, nekoliko zmanjša. Pri tem je treba upoštevati obdobja intenzivnega dela pri posamezni sadni vrsti in razpoložljivo delovno silo na kmetiji.

Nasadi naj imajo poleg različnih sadnih rastlin tudi čim bolj pestro sestavo preostalega rastlinstva, ki je prebivališče opraševalcev in drugih koristnih organizmov. Mogoče je hkratno pridelovanje zdravilnih in okrasnih rastlin. Vedno je dobro imeti več alternativnih rešitev za predelavo in prodajo sadja, ki ne dosega tržne kakovosti. Tako se zavrže manjši delež pridelanega sadja in se lažje prilagaja trgu, še posebno če ni na razpolago ustreznih skladišč.

Imeti je treba jasen načrt glede razpoložljive delovne sile in sezonske dinamike potreb po njej. Ekološka pridelava sadja potrebuje veliko nege – ročne ali strojne – z opravili se ne sme zamujati. Neustrezna nega izrazito poveča škodo zaradi škodljivih organizmov. To je pomembno zlasti na kmetijah, na katerih pridelava sadja ni glavna dejavnost.

Čim bolj odporne sorte

Posaditi je treba kar se da odporne sorte na najboljša mogoča rastišča in zagotoviti uravnoteženo prehrano. Gojitvene napake oslabijo obrambni odziv rastlin ter preprečujejo povečevanje populacij koristnih organizmov in odpornosti rastlin. Če se škodljivi organizmi pojavijo, se izvaja ukrepe aktivnega zatiranja, kot so uporaba naravnih pripravkov, mehansko zatiranje, lov na vabe, odvračanje, metode zbeganja, fizične prepreke in drugo.

Upoštevati je treba, da so sorte za ekološko pridelavo odporne proti določenim, a ne proti vsem boleznim. Sort, odpornih proti škodljivcem, žal še ni. Močan napad škodljivcev pa vedno občutno poslabša kakovost pridelka ali celo ogrozi obstoj sadne rastline, če so prenašalci bakterijskih in virusnih bolezni. Primer so uši na slivah, ki prenašajo virus šarke, zaradi česar lahko propade celo drevo.