Evropska unija podpira ekološko pridelavo krompirja kot del širše usmeritve v trajnostno kmetijstvo, varstvo okolja in prehransko varnost. Ne gre za podporo eni kulturi kot taki, temveč za spodbujanje celotnega sistema ekološke pridelave, v katerega spada tudi krompir.

Glavni mehanizem podpor je Skupna kmetijska politika (SKP), in sicer plačila za preusmeritev v ekološko pridelavo, plačila za ohranjanje ekološkega statusa ter dodatne podpore za območja z omejenimi dejavniki (OMD). Vključuje plačila za prakse, kot so kolobar, pokrovni posevki, minimalna obdelava tal.

V Sloveniji strateški načrt SKP 2023-2027 vključuje intervencijo IRP19 Ekološko kmetovanje, ki pripomore k pridelavi visoko kakovostne in varne hrane z bogato prehransko vrednostjo in visoko vsebnostjo vitaminov, mineralov in antioksidantov. Sem spada tudi ekološka pridelava krompirja, katerega pa sicer pridelamo zelo malo, le okrog 2 odstotka od celotne pridelave krompirja oz. največ do 1.500 ton letno.

Krompir ima namreč v ekološki pridelavi kar nekaj izzivov. Še bolj je občutljiv na bolezni, zlasti plesen, večje so potrebe po hranilih in predvsem je več ročnega dela za zatiranje plevela. Prizadene ga tudi pozeba, kar se je zgodilo tudi letos.

Pozeba je eden najresnejših stresov pri pridelavi krompirja, še posebej pri zgodnjih sortah in v ekološki pridelavi, kjer so možnosti hitrega popravljanja stanja omejene.

Krompir je zelo občutljiv na nizke temperature. Že temperature med –1 °C in –2 °C lahko poškodujejo nadzemne dele rastline. Najpogostejši znaki pozebe sopočrneli, oveneli ali vodeni listi in vršički, propad mladih poganjkov, upočasnjena ali začasno zaustavljena rast, v hujših primerih pa propad celotnega nadzemnega dela.

Ker krompir tvori gomolje iz podzemnih stebel (stolonov), rastlina običajno ne odmre, če so očesa nepoškodovana. Poškodbe pa povzročijo zamik rasti za 1 do 3 tedne, kar vpliva na zgodnost in končni pridelek.

Vpliv pozebe na ekološko pridelavo

Pri ekološkem krompirju so posledice pozebe pogosto izrazitejše, saj ni možnosti uporabe kemičnih stimulansov za hitro regeneracijo, rastline pa so še bolj odvisne od naravne vitalnosti tal. Pri poškodovanosti listov se poveča tveganje za bolezni, kot je krompirjeva plesen, ker so tkiva oslabljena. Neenakomerna rast pomeni neenakomerno velikost gomoljev in težjo tržno klasifikacijo.

Prekrivanje s kopreno pomaga le delno, saj ob stiku koprene z mladimi krompirjevimi rastlinami vršički vseeno pomrznejo.

Po pozebi je najbolje počakati nekaj dni, da se pokaže dejanski obseg poškodb. Pogosto rastline odženejo nove poganjke iz spodnjih očes. Na vrtovih in manjših parcelah pride v poštev odstranjevanje poškodovanih delov, a ne preveč, saj rastline potrebujejo čim več zelene mase za regeneracijo. Dobrodošlo je osipanje, da se zaščiti spodnje dele ter spodbudi razvoj novih stolonov in gomoljev.

V ekološki pridelavi pomagajo pripravki na osnovi alg (biostimulansi), kompostni čaji ali rastlinski izvlečki (npr. iz kopriv) ter foliarno škropljenje z dovoljenimi sredstvi. Vse to pospešuje obnovo listne mase ter izboljša rast.

Tla naj bodo rahla in zračna, saj zbitost dodatno upočasni okrevanje. Dobrodošlo je namakanje, vendar vlage tudi ne sme biti preveč. Po pozebi so namreč rastline še bolj dovzetne za bolezni, zlasti za krompirjevo plesen, ki ob vlagi in deževju še najbolj izbruhne.

Pozeba torej povzroči časovni zamik in zmanjšanje pridelka. V ekološki pridelavi je po pozebi ključno osipanje, skrb za regeneracijo rastlin ter dobra tla, saj kemičnih bližnjic ni.