S celostnim pristopom k trajnostni pridelavi hrane intervencija Ekološko kmetovanje IRP19 spodbuja naravi prijazne prakse na slovenskih kmetijah.

Evropska unija namenja posebno pozornost podpori manjšim kmetijam, zlasti tistim na hribovskih in gorskih območjih. Ekološko kmetijstvo na manjših kmetijah predstavlja dodano vrednost tako za okolje kot za potrošnike. Ekološki način pridelave temelji na omejeni uporabi zunanjih vložkov, prepovedi sintetičnih pesticidov in mineralnih gnojil ter na spoštovanju naravnih procesov. Zaradi manjšega obsega proizvodnje lahko številne manjše kmetije lažje izvajajo načela ekološkega gospodarjenja in zagotavljajo višjo stopnjo skrbi za tla, živali in okolje.

Prednosti ekološkega kmetijstva se kažejo v izboljšani rodovitnosti tal, večji biotski raznovrstnosti ter manjšem obremenjevanju voda in zraka. Ekološke kmetije pogosto uporabljajo kolobarjenje, organska gnojila in mehanske metode zatiranja plevelov, s čimer zmanjšujejo negativne vplive na okolje. Poleg tega takšen način pridelave krepi zaupanje potrošnikov in omogoča razvoj lokalnih prehranskih verig, ki prispevajo k večji samooskrbi regij. Vse to podpira Skupna kmetijska politika EU SKP 2023-2027 z intervencijo IRP19 Ekološko kmetijstvo in intervencijo INP01 Osnovna dohodkovna podpora za trajnostnost.

Z ekološkega vidika so manjše hribovske kmetije izjemno pomembne. Njihovo gospodarjenje je pogosto bolj prilagojeno naravnim danostim in temelji na raznoliki rabi zemljišč. Na teh kmetijah se običajno prepletajo travniki, pašniki, sadovnjaki, gozdovi in manjše njivske površine, kar ustvarja pester življenjski prostor za številne organizme. Takšna krajinska mozaičnost prispeva k večji odpornosti ekosistemov in zmanjšuje tveganje za izgubo biotske raznovrstnosti.

Manjše družinske kmetije imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju prehranske varnosti, ohranjanju kulturne krajine, varovanju naravnih virov ter poselitvi podeželja. Še posebej pomembne so kmetije na območjih z omejenimi dejavniki za kmetovanje, kjer so naravne razmere za pridelavo hrane zahtevnejše kot na ravninskih območjih.

Eden izmed ključnih razlogov za podporo EU manjšim hribovskim kmetijam je njihov prispevek k ohranjanju krajine, kar podpira tudi intervencija IRP18.03 KOPOP – Biotska raznovrstnost in krajina, ki je del SKP 2023-2027. Na območjih s strmimi pobočji, plitvimi tlemi in krajšim rastnim obdobjem je kmetovanje pogosto manj donosno. Brez ustrezne podpore bi številne kmetije opustile dejavnost, kar bi povzročilo zaraščanje travnikov in pašnikov ter izgubo značilne kulturne krajine. Takšne spremembe ne vplivajo le na videz podeželja, temveč tudi na biotsko raznovrstnost, saj številne rastlinske in živalske vrste živijo prav na tradicionalno obdelanih kmetijskih površinah.

Pomembna naloga hribovskih kmetij je tudi preprečevanje degradacije tal. Redna košnja in paša zmanjšujeta nevarnost erozije, ki je na strmih terenih pogosto velik problem. Ohranjanje travne ruše pomaga zadrževati vodo v pokrajini, zmanjšuje možnost plazov ter prispeva k boljši kakovosti vodnih virov. Kmetijska zemljišča, ki so ustrezno vzdrževana, tako opravljajo pomembne okoljske funkcije, ki koristijo celotni družbi.

Posebno mesto v evropski kmetijski politiki imajo območja z omejenimi dejavniki za kmetovanje. Gre za območja, kjer naravne razmere otežujejo kmetijsko dejavnost, vendar je njena prisotnost ključna za ohranjanje poseljenosti in krajine. Finančna podpora na teh območjih omogoča nadaljevanje kmetovanja ter preprečuje gospodarsko in socialno nazadovanje podeželja. Hkrati prispeva k ohranjanju tradicionalnega znanja, lokalnih sort in pasem ter kulturne dediščine, ki je pomemben del evropske identitete.

V sklopu Skupne kmetijske politike SKP 2023-2027 intervencija IRP42 Lokalne pasme in sorte podpira ohranjanje lokalnih pasem domačih živali, ki jim grozi prenehanje reje, njihove genske raznovrstnosti in preprečevanje izgube biološkega materiala, prilagojenega določenemu okolju.

Podpora manjšim hribovskim kmetijam in ekološkemu kmetovanju zato ni le vprašanje kmetijske proizvodnje, temveč tudi naložba v trajnostni razvoj podeželja. Evropska unija s takšno politiko spodbuja ohranjanje naravnih virov, varstvo biotske raznovrstnosti, poseljenost podeželskih območij ter dolgoročno odpornost prehranskega sistema. Manjše kmetije tako ostajajo pomemben steber trajnostne prihodnosti evropskega podeželja.