V zadnjem obdobju imajo agrarne skupnosti težave z zagotavljanjem dovolj vode na planinah zaradi vedno več sušnih pašnih sezon. Predvsem lansko leto je bilo zelo kritično, ker je že kmalu v pašni sezoni manjkalo vode. Na dostopne planine so člani AS vodo dovažali, na nedostopnih pa so morali celo predčasno zaključiti s pašo. Posledično so bili primorani marsikatero žival predčasno prodati zaradi krajše pašne sezone in tudi manjših pridelkov krme v nižini.
Kot je povedala Tatjana Grilc s Kmetijsko gozdarskega zavoda Kranj, je zadostna razpoložljivost z vodo v alpskem prostoru eden od pomembnih dejavnikov za ohranjanje ekstenzivne kmetijske dejavnosti v obliki planinskega pašništva. »Z obnovo kali, ohranitvijo vodih virov ter zagotavljanjem dovolj vode se bo lahko na planinah še naprej izvajala tradicionalna paša in bodo kmetijske površine obdelane. Vsi planinski pašniki so na težjem obdelovalnem območju z omejenimi dejavniki za kmetovanje (OMD) ter velik del v območju Natura 2000.

Vse kali v obnovi so na OMD in Natura 2000.

S prisotnostjo rejnih živali in vzdrževanjem planin s strani članov AS ne bo prihajalo do zaraščanja alpskega prostora.

Fotografija: Vesna Stanić

To je pomembo tudi z vidika naravovarstva, saj se na planinah zaradi pašništva ohranja tudi zelo pestra rastlinska in živalska biodiverziteta. S pašo na planinah lahko kmetje redijo večje število živali kot v primeru celoletne oskrbe v nižini, saj lahko v času planinske paše v dolini pripravijo dovolj krme za zimsko obdobje. Z ohranitvijo paše na planinah se posledično ohranja tudi slovensko avtohtono govedo cika, ki je zaradi njenih karakteristik in okvirja zelo primerna za pašo na planinah.
Z zagotavljanjem dovolj velikih količin vode na planinah in s pašo se bo na marsikateri planini ohranila tudi predelava mleka in ponudba mlečnih izdelkov za pohodnike.

Fotografija: Vesna Stanić

S tem se ohranjajo tudi določena specifična znanja glede paše, oskrbe živali, navad, ki jih imajo starejši planšarji, pastirji. Poleg tega je pomemben tudi sociološki vidik, ker člani AS z oskrbo in delovnimi akcijami na planinah sodelujejo, se družijo in izmenjujejo izkušnje.
Opuščanje planinskega pašništva na določenih območjih (zaradi premalo pašnih živali, zaraščanja, pomanjkanja pastirjev, preveč zveri …) je botrovalo dejstvu, da so se določeni kali opustili, s čimer se je ogrozila tudi dolgoročna ohranitev prostoživečih živalskih vrst, ki so vezane na stoječa vodna telesa, kot sta veliki pupek in hribski ur. Z obnovo se bodo vzpostavila vodna okolja in teh težav ne bo več.
Vsako leto se v kal nanese precej blata, zemlje in na dnu ostane mulj, ki se ga z leti lahko nabere precej. Nekaterih kalov se tekom let ni vzdrževalo z večjimi posegi, ker to zahteva precej sredstev in tudi delovne sile, zato je bila nujna obnova. Pri kalih je bil problem tudi nevodotesnost in posledična izguba precej vode za napajanje živali,« je pomembno pridobitev na planinskih pašnikih opisala Tatjana Grilc.

Fotografija: Vesna Stanić

Z obnovo je bila zagotovljena vodotesnost kali z naravi prijazno geomembrano, ki je UV obstojna vsaj 50 let. Na planinah so to geomembrano zasuli s plastjo zemlje oz. materiala, ki je bil na terenu, in je tako obstojnost še daljša. V preteklosti so vodotesnost zagotavljali s teptanjem ilovice, katere pa na planinah ni veliko. Zato je bila obnova izvedena na sodobnejši način, seveda s pridobitvijo vseh soglasij.