Evropska unija vse bolj poudarja, da so mokrišča naš ključni naravni zaveznik pri spoprijemanju s podnebnimi spremembami. Z ohranjanjem in obnovo mokrišč se hkrati varuje biotsko raznovrstnost, povečuje odpornost na ekstremne vremenske dogodke ter prispeva k doseganju podnebnih ciljev.

Mokrišča so zibelka biotske raznovrstnosti, ki izginjajo zelo hitro, zato njihovo ohranjanje podpirajo tudi ukrepi Skupne kmetijske politike SKP 2023-2027.

2. februarja se obeležuje Svetovni dan mokrišč, ob katerem je poudarjen pomen tradicionalnega in lokalnega znanja pri ohranjanju, upravljanju in trajnostni rabi teh izjemno dragocenih ekosistemov. 

SKP 2023-2027 z intervencijo IRP18.03_BK prispeva k ohranjanju in izboljševanju biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti s 15 operacijami, med katerimi je tudi BK.5 Ohranjanje mokrišč in barij.

Svetovni dan mokrišč ima status uradnega mednarodnega dneva Združenih narodov od leta 1997. V iranskem Ramsarju so 2. februarja 1971 podpisali Konvencijo o mokriščih – Ramsarsko konvencijo, ki predstavlja najstarejši sodobni globalni medvladni okoljski sporazum in edini, ki je v celoti posvečen določenemu ekosistemu. Danes konvencijo podpira 172 držav pogodbenic, ki so se zavezale k ohranjanju in trajnostni rabi mokrišč.

V zadnjih dveh desetletjih se je odnos do mokrišč na svetovni ravni pričel spreminjati – iz obrobne ekološke teme so postala osrednji del politik blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe.

Mokrišča izginjajo trikrat hitreje kot gozdovi

Mokrišča pokrivajo več kot 12,1 milijona kvadratnih kilometrov, kar predstavlja približno 6 odstotkov kopenske površine Zemlje. Po Ramsarski konvenciji poznamo sladkovodna, slana in podzemna mokrišča. Nadalje jih ločimo še na celinska ali obalna, naravna ali umetna, trajna ali začasna. Sladkovodna mokrišča so reke, jezera, mlake, poplavne ravnice, močvirja, barja in povirja, slana so estuariji, lagune, mangrove, slana močvirja in obalne plitvine. Podzemna mokrišča so posebna kategorija, ki jo je Ramsarska konvencija začela prepoznavati pozneje. Pri nas so edinstven primer Škocjanske jame, ki so bile leta 1999kot  prvo podzemno mokrišče na svetu vpisane na Ramsarski seznam. Tudi umetna mokrišča, kjer se prepletata tradicija in narava, kot so na primer soline in kali, imajo pomembno vlogo pri ohranjanju naravnega ravnovesja ter lokalnih tradicij in znanj.

Mokrišča zagotavljajo ključne ekosistemske storitve

So vir pitne vode in hrane, izboljšujejo kakovost voda, ščitijo pred ekstremnimi vremenskimi pojavi, zmanjšujejo vplive naravnih nesreč, blažijo poplave in zadržujejo vodo v sušnih obdobjih. So izjemni ponori ogljika – barja in šotišča predstavljajo 2 odstotka svetovnih površin ter hranijo približno 30 odstotkov vsega kopenskega ogljika, kar je dvakrat več kot vsi gozdovi na svetu skupaj.

V Sloveniji mokrišča pokrivajo približno 5 odstotkov ozemlja. Gre za močvirja, barja, poplavna območja rek, rečne mrtvice, kraška polja, mokrotni travniki, kali, mlake, soline in obalna območja.

Fotografija: Shutterstock