Mejice so ključni element slovenske kulturne in kmetijske krajine, ki jih tradicionalno uporabljamo predvsem pri razmejevanju polj in parcel. Imajo pa mejice kot edinstven ekosistem z bogato biotsko pestrostjo še številne, manj opazne vloge. Pomen mejic sta predstavila dr. Tine Grebenc in dr. Benjamin Leskovec.

Med skrite pomene in vloge mejic sodijo njihove številne ekosistemske storitve, lastnikom ponujajo tudi več ekonomskih koristi. Med njimi so npr. gomoljike, cvetovi in plodovi rastlin, ki uspevajo v mejicah. O tem govori projekt Mejice kot podpora biotski raznolikosti, ohranjanju tradicionalnega in izginjajočega kulturnega vzorca slovenskega podeželja ter zagotavljanju ekosistemskih storitev. Ideja projekta se je rodila na kmetiji Udovč – Zaplana 1890. Kasneje se je razširila tudi na kmetiji Andrejevi v Narinu, kjer je na novo vzpostavljena mejica.

Mejice v naravi predstavljajo linijski pasovi grmičevja ali dreves, ki merijo vsaj 10 metrov v dolžino in niso širši od 20 metrov v krošnji, tla pod njimi in okoli njih pa prekriva sloj zelišč. Za marsikaterega lastnika zemljišč so mejice v prostoru pogosto le navidezna izguba prostora, dejansko pa igrajo v kmetijski krajini številne vloge in lahko nudijo niz koristi za lastnika.

V projektu so v luči prilagajanja podnebnim spremembam razvili inovativen pristop k razumevanju in vrednotenju mejic. Pristop vključuje načrtovanje, vzpostavitev mejic s ciljno izbranimi vrstami, njihovo ohranitev in vzdrževanje ter ustrezno upravljanje. Začetek vsakega načrta za vzpostavitev ali izboljšavo mejice zahteva temeljito oceno lastnosti zemljišča in širšega okolja. Pregledati je treba nagib terena, vlažnost tal, vetrovnost in druge dejavniki, ki vplivajo na rastne pogoje in usmerjajo namene mejice. Te informacije so nujne za izbor najustreznejših vrst in sort rastlin. Tako bodo lastnikom zagotavljale dodatne koristi. Med te se šteje užitne plodove, lešnike, jagodičevje, cvetove bezga, med, cvetni prah, celo gobe in drugo.

Izbira drevesnih in grmovnih rastlin

Izbira sadik za mejice temelji na že lokalno prisotnih vrstah, ki jih opazimo ob ogledu širše lokacije. Končni izbor, če le lahko, vključuje avtohtone vrste, ki so se izkazale za najuspešnejše v lokalnem okolju. Za zagotovitev optimalnega rastišča je potreben primeren prostor. Pogosto se najprej očisti invazivne vrste, ki bi lahko ogrozile novo zasaditev. Zatem je treba ustrezno pripraviti tla za sajenje, vključno s pripravo sadilnih jam.

Po zasaditvi sadik je nujno mejico takoj ustrezno zaščititi pred objedanjem živali, kar običajno zahteva postavitev ograje. Nadaljnje vzdrževanje vključuje redno spremljanje in, če je potrebno, zamenjavo sadik, ki ne uspevajo. Skrb je treba tudi za rast mejice do stopnje, ko ne potrebuje več zaščite in začne nuditi načrtovane dobrine. Celosten pristop vključuje želje lastnika kmetijskega gospodarstva, pogled svetovalne službe in strokoven nadzor raziskovalne inštitucije. Kot tak podpira biotsko raznovrstnost in ekološko stabilnost ter prispeva k lokalni samozadostnosti in izboljšanju kakovosti okolja.

Projekt je bil podprt tudi s sredstvi evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Podpora je za blažitev podnebnih sprememb ter za skupne okoljske pristope.