Vpliv globalnega segrevanja prinaša vse močnejše vročinske valove po Evropi, kar močno prizadene tudi Slovenijo. Začenjamo se soočati z izjemno visokimi temperaturami in kmetijskimi sušami, na katere naše kmetijstvo ni prilagojeno. Največji udarec utrpijo naši poljski pridelki, saj klasične enoletne kulture niso bile prilagojene za preživetje tako hudih poletnih suš in ekstremnih vremenskih pojavov. To nas sili v nujno iskanje rešitev. Prispevek o tem je za Kmečki glas napisala Ilina Najdovska, študentka FKBV Maribor; fotografija: Shutterstock.

S temi spremembami postajajo po svetu vse bolj priljubljene večletne polikulture (ang. perennial polyculture). Ta sistem je v več pogledih učinkovitejši kot običajne enoletne monokulture, saj ključno prispeva k izboljšanju zdravja tal, boljšemu zadrževanju vode in naravnemu obvladovanju škodljivcev. Na kmetijskih površinah takšni prepleteni trajni sistemi delujejo kot nekakšna naravna klimatska naprava.

Na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru (FKBV UM) smo se o prilagajanju slovenskega poljedelstva na podnebne spremembe pogovarjali s prof. dr. Martino Bavec, doc. dr. Primožem Titanom in doc. dr. Matejo Muršec.

Tradicionalne rešitve že imamo v domači krajini

Čeprav se večletne polikulture v tujini pojavljajo kot novost, prof. dr. Martina Bavec opozarja, da v slovenskem prostoru ni tako: »Taki sistemi v bistvu že obstajajo pri nas in so tradicionalni. Imenujemo jih travniški sadovnjaki, ki imajo multifunkcionalen pomen. Združujejo travinje, pašo živali, krmo za živali in sadno drevje. Res pa je, da se je veliko od tega z intenzifikacijo kmetijstva posekalo. Hribi so se spremenili v travnike, ponekod tudi v njive, in je to potem povzročilo tudi erozijo ali pa plazenje, ki je problem marsikje tudi v Sloveniji na kmetijskih obdelovalnih površinah, nekoč pa ni bil, ker je tam raslo na redko posajeno sadno drevje, ki je s koreninami pomagalo držati te površine in jih ščititi pred hudimi nalivi ter drugimi vremenskimi neprilikami, ki smo jim zdaj zaradi podnebnih sprememb priča čedalje pogosteje. Taki sistemi zagotovo imajo svoje mesto pri nas in mislim, da bolj ti, ki smo jih nekako že bili tradicionalno vajeni, kot pa zdaj neki novi, kjer bi neke nove drevesne vrste, ki so morda potem tudi invazivne, lahko prehajale iz drugih okolij v naše agroekosisteme.«

Izzivi prehranske varnosti in realni prehodi

Pri uvajanju večletnih sistemov med kmeti pogosto naletimo na skrb glede donosa in ekonomike. Racionalen izbor kultur je ključen, saj morajo kmetijska zemljišča primarno zagotavljati hrano. Prof. dr. Martina Bavec opozarja: »Jaz bi podpirala kombinacije, kjer gre za trajne kulture, namenjene prehrani ljudi ali krmi za živali, ne pa pridobivanju lesne biomase. Te imamo v Sloveniji že tako dovolj, saj je več kot 60 % površine pokrite z gozdom. Ne potrebujemo, da bi kmetijske površine spreminjali v gozdna zemljišča ali nasade, ki ne bi bili namenjeni neposredno prehrani ljudi ali krmi. Pri izboru kultur moramo biti racionalni.«

Na vprašanje, ali bi lahko trajni sistemi nadomestili današnje enoletne poljščine, odgovarja: »Če za kruh potrebujemo pšenico, jo moramo pridelati. Pšenice ne moremo zamenjati z jabolki. Če me sprašujete, ali bi enoletne rastline zamenjali s polikulturami trajnih kultur ali pa bi trajna pšenica nadomestila vsa žita, ki jih danes potrebujemo za prehrano ljudi in živali, se to ne bo zgodilo. Morda čez 50 ali 100 let, če bo razvoj šel v to smer, zagotovo pa to niso kratkoročne rešitve.«

Prof. dr. Bavec dodaja, da sama o trajnih žitih ne želi podajati strokovnih ocen, saj se s tem področjem raziskovalno ukvarja doc. dr. Primož Titan. Po njenem mnenju so takšne spremembe dolgoročen proces, medtem ko so trajna žita še vedno v razvojni fazi.

Po njenem mnenju obstajajo tudi hitrejši in bolj izvedljivi načini prilagajanja: »Kratkoročno vidim več možnosti v spremembah tehnologije pridelave. Že pri enoletnih rastlinah lahko z uvajanjem združenih posevkov oz. intercroppinga povečamo biodiverziteto, izboljšamo mikroklimo, zmanjšamo izsuševanje tal in vpliv vetra. Takšni sistemi sicer zahtevajo tudi prilagoditev kmetijske mehanizacije. Preden bi takšne pristope priporočali kmetom za neposredno prakso, pa moramo imeti rezultate raziskav in pilotnih projektov tudi v naših agroekoloških razmerah.«

Med bolj takoj izvedljivimi ukrepi se zato kažejo prilagoditve tehnologije pridelave, kot so združeni posevki, izboljševanje tal in drugi trajnostni pristopi, ki lahko povečajo odpornost kmetijskih sistemov na podnebne spremembe.

Večletna žita niso zamenjava za pšenico, ampak rešitev za slabša zemljišča

Doc. dr. Primož Titan se s to realnostjo strinja in pojasnjuje, da so na FKBV že leta 2016 iz ZDA pridobili prve akcesije (vzorce) rastline Thinopyrum intermedium, ki jo svet pozna pod komercialnim imenom Kernza. Gre za večletno sorodnico pšenice, ki so jo v okviru mednarodnega projekta EcoBreed in v sodelovanju s podjetjem RGA, odcepljenim podjetjem Inštituta Jožef Stefan, začeli križati z navadno pšenico. Danes imajo na fakulteti že obsežen panel večletnih žit iz ZDA, Mehike, Avstralije in Kitajske, preučujejo pa tudi večletno rž.

Lani je dr. Titan obiskal organizacijo CIMMYT v Mehiki, enega največjih upraviteljev genskih virov pšenice in koruze na svetu, kjer so razpravljali o razvoju večletnih žit. Poudarja pa, da njihov namen ni nadomestiti današnjih sort pšenice ali rži.

»Namen razvoja teh večletnih žit ni nadomestiti sodobne sorte pšenice ali rži. Razvijajo se predvsem za izkoriščanje marginalnih, za pridelavo hrane manj primernih površin, za zmanjševanje erozije, vezavo ogljikovega dioksida ter trajnostno proizvodnjo rastlinske biomase.«

Večletna žita imajo bistveno močnejši koreninski sistem kot enoletne pšenice, zato bolje prenašajo sušo, zmanjšujejo erozijo ter prispevajo k vezavi ogljikovega dioksida v tla. Njihova biomasa pa se lahko uporablja tudi za izdelavo biopolimerov.

»Odličen primer uporabe so sušna območja, kot je mediteranski del oz. Dalmacija, kjer se že pozna ″učinek Sahare″ in klasična kmetijska pridelava nima več smisla. Tam lahko ta žita služijo kot vir paše za živali, hkrati pa zmanjšujejo erozijo tal in prispevajo k vezavi ogljikovega dioksida.«

Na FKBV trenutno preizkušajo heterogene materiale za ekološko kmetijstvo ter različne tehnologije pridelave. Večletno rž preizkušajo predvsem kot podsevek v združenih setvah, kjer pomaga pri zatiranju plevelov v ekološkem kmetijstvu.

Kaj lahko slovenski kmetje storijo glede suše že danes?

Ker večletna žita še niso namenjena množični pridelavi zrnja, dr. Primož Titan izpostavlja tri ključne ukrepe za večjo odpornost slovenskega poljedelstva:

– Konzervirajoča obdelava tal – manj obračanja tal ohranja organsko snov (humus) in zmanjšuje izgubo vode.

– Sodobno upravljanje z dušikom – »Več kot tri četrtine slovenskih kmetov z dušikovimi gnojili še vedno upravlja enako, kot so to počeli pred 60 leti. To je zelo zastarel način,« opozarja dr. Titan. Potreben je prehod na gnojenje glede na dejanske potrebe rastlin.

– Skrb za talni mikrobiom– uporaba koristnih mikroorganizmov spodbuja razvoj koreninskega sistema, izboljšuje izrabo vode in povečuje odpornost rastlin na sušo ter druge vremenske strese.

Ravno zato se na FKBV danes posvečajo razvoju tehnologij pridelave in iskanju rešitev, ki bodo slovensko poljedelstvo naredile odpornejše na podnebne spremembe, hkrati pa ohranile pridelavo hrane tudi v prihodnje.

Pogled strokovnjakinje za tla: Kako suša spreminja podzemni svet?

Strokovnjakinja za tla dr. Mateja Muršec opozarja, da posledice vročinskih valov niso vidne le na rastlinah, temveč predvsem v tleh, kjer potekajo številni procesi, od katerih je odvisna rodovitnost.

Na vprašanje, kako ekstremna poletna vročina vpliva na fizikalne in biološke lastnosti golih tal v primerjavi s tlemi pod trajnimi polikulturami, ki so stalno pokrita z vegetacijo, odgovarja: »Trajna rastlinska odeja deluje kot naravna zaščita tal: nadzemni deli preprečujejo direktno izpostavljenost soncu, delajo senco in s tem zmanjšujejo neposredno segrevanje tal ter izhlapevanje vode, kot izolator zmanjšujejo tudi temperaturna nihanja. Koreninski deli pa prispevajo k vsebnosti humusa in s tem boljši strukturiranosti tal, manjši nevarnosti zaskorjenosti na površini, boljši infiltraciji in zadrževanju vode, preprečevanju erozijskih procesov, večji mikrobiološki aktivnosti in pestrosti, večji prisotnosti deževnikov itd. Ohranjanje pokritosti tal je eden najučinkovitejših ukrepov za varovanje rodovitnosti tal in zmanjševanje posledic podnebnih sprememb.«

Pri vplivu različnih koreninskih sistemov in časovne vegetacije rastlin v polikulturnih sistemih na vodno-zračni režim tal ter ohranjanje vlage med sušo dr. Muršec pojasnjuje: »V polikulturnih sistemih so vključene rastlinske kulture z različnimi koreninskimi sistemi glede na globino, dimenzije, način razraščanja ter časovno razporeditev korenin, kar različno vpliva na vodno-zračni režim ter biološko aktivnost tal. Različno globoki rastlinski sistemi črpajo vodo iz različnih talnih slojev, kar pomeni manjšo konkurenco med rastlinami in boljši izkoristek razpoložljive vode. Različna časovna razporejenost korenin v polikulturnih sistemih omogoča bolj enakomerno razporeditev in porabo vode skozi celotno vegetacijsko obdobje.«

Dodaja: »Sicer pa korenine dodatno prispevajo k tvorbi strukturnih agregatov, tako večjih (makro) strukturnih agregatov, ki omogočajo večjo vpojnost in lažje pronicanje padavinske vode skozi talni profil ter boljšo izmenjavo plinov (večja zračnost tal), kot manjših (mikro) agregatov, ki vplivajo na boljše zadrževanje in dostopnost vode rastlinam (kapilarna voda kot zaloga vode). Raznoliki koreninski sistemi prav tako dinamično prispevajo k biološki aktivnosti tal, ko predstavljajo vir humusa ter vir hrane in življenjski prostor mikroorganizmom. Omenjeni učinki izboljšujejo odpornost tal na sušo, kar je ključnega pomena za rastline v obdobjih z deficitom padavin.«

Pri prehodu iz klasičnega poljedelstva v trajnejše mešane sisteme dr. Mateja Muršec poudarja, da ne gre samo za tehnološko spremembo, temveč tudi za spremembo organizacije dela in ekonomike kmetovanja.

»Pri tem ne gre le za tehnološki izziv (upravljanje tal), temveč tudi za spremembo organizacije dela in ekonomike kmetovanja. Glede upravljanja in obdelave tal je velik izziv zbitost tal in s tem zmanjšana vsebnost organske snovi kot posledica preteklih kmetijskih praks. Za nove načine, s katerimi želimo doseči trajnostno rabo tal, je treba prilagoditi mehanizacijo, kar pomeni dodatne stroške ter večjo organizacijsko zahtevnost in natančnost.«

Kot dodaja, so pri uvajanju novih sistemov potrebna tudi nova znanja: »Treba je pridobiti nova znanja na področju regeneracije, biologije tal (pogoji za delovanje različnih talnih organizmov, pomen organske snovi) ter sestave tal, saj določeni obdelovalni sistemi niso primerni za vse talne tipe.«

Po njenih besedah je pomembno predvsem razumevanje, da gre za dolgoročen proces. »Predvsem pa je treba ozavestiti dolgoročen pristop in ohraniti potrpežljivost glede želenih učinkov, ki postanejo vidni šele po več letih. Do takrat se lahko soočamo z nižjimi pridelki, dodatnimi stroški, izzivi klimatskih sprememb, povečanim obsegom dela ter negotovostjo. Pri tem bi bila dobrodošla podpora kmetijske politike in svetovalnih služb.«

Kot poudarjajo sogovorniki, prihodnost ni v nepremišljenem uvajanju novih rastlinskih vrst, temveč v premišljeni kombinaciji tradicionalnih pristopov in sodobnih tehnologij. Pomembno bo ohranjati elemente kulturne krajine, kot so travniški sadovnjaki in zaščitni pasovi, uvajati trajne sisteme tam, kjer so najbolj smiselni, ter hkrati posodobiti obdelavo tal, upravljanje z gnojili in skrb za talni mikrobiom.