Pod naslovom Kaj boste pridelovali in kaj jedli, vam bom jaz povedal smo prejeli stališče glede strateškega sveta za prehrano, ki ga je napisal Jernej Redek iz Sindikata kmetov Slovenije. Takole piše. 

“Ustanovitev strateškega svet za prehrano v decembru preteklega leta s strani predsednika Vlade je bilo presenečenje za marsikoga, tako v strokovnih krogih kot tudi širši javnosti. Izstopala so področja dela in naloge, v javnosti so se kmalu pojavila ugibanja o ozko specializirani prehranski usmerjenosti pretežnega dela članov sveta. 

Predsednik vlade ima seveda vso pravico ustanoviti kakršni koli strateški svet za različna področja, o tem ni dvoma. Pa vendar naloge članov novoustanovljenega strateškega sveta za prehrano posegajo na področje, ki ga niso nikoli realno niti poznali, kaj šele obvladali. Ali je imenovanje članov naključno ali ne, bo žal pokazal le čas, kmetje pa lahko izražamo resne pomisleke o suverenosti kmetovanja na svojih kmetijah.  

Začnimo pri nalogah strateškega sveta za prehrano. Generalno jih lahko razdelimo na dva dela, in sicer na del načrtovanja prehrane, ki obsega tri točke, ter kmetijski del, ki obsega dve točki ter se dotika tudi tretje. Takšno poseganje na področje kmetijstva – predvsem za t.i. strokovne usmeritve, ki se tičejo pridelave – brez omembe vredne zastopanosti kmetov je enostavno nesprejemljivo. Seveda pa bodo na slovenskega kmeta imele močan vpliv tudi prve tri točke, zlasti če v smernice zapišejo ozko prehransko stališče večine posameznikov, ki sestavljajo strateški svet za prehrano. 

Ali je takšno prikrito spreminjanje tako pomembne zadeve, kot je prehrana državljanov, dopustno ali ne, ne želimo soditi, to bodo povedali državljani. Vsekakor pa moramo povedati nekaj dejstev o slovenskem kmetijstvu, ki jih pripravljavci nalog strateškega sveta za prehrano ne poznajo.

Kmetijstvo v Sloveniji je vsekakor trajnostno, žal pa so naravne danosti takšne, da imamo dve tretjini kmetijskih površin pod trajnim travinjem, njiv imamo le eno tretjino ali slabih 8 arov na prebivalca. Slednje pomeni, da niti z intenzivnim kmetijstvom na vseh njivskih površinah ne moremo zagotoviti prehranske varnosti državljanov, saj za to potrebujemo najmanj 16 arov njiv. Na trajnem travinju raste trava, ki jo lahko v človeku dostopne oblike živil predelajo le prežvekovalci. Enostavno ne razumemo, ali imajo posamezni ozko specializirani člani sveta v razvoju ali celo že razvit stroj za predelavo trave v človeku dostopno hrano. Kmetje ga namreč imamo in to je krava.

Obdobje epidemije vladajočih očitno ni streznilo, da je obdobje neoliberalnega kapitalizma mimo in da vsaka država gleda le nase, sploh pri vprašanju prehranske varnosti. Svetovna trgovina z živili se je zelo spremenila, neomejenih količin poceni hrane ni več na trgu. Torej je teorija poceni kupiti kjerkoli po svetu in doma drago prodati v veliki meri mimo. Razlog je tudi uhajanje deviz iz države, kar posledično siromaši blaginjo državljanov. 

Zakaj omenjamo ta dejstva in kakšno vezo imajo z strateškim svetom za prehrano? Povezava je linearna in jasno izražena. Ob demonizaciji ter posledični opustitvi živinoreje se bo pretežni del travinja zarastel, povečal pa se bo uvoz hrane iz drugih držav ali kontinentov. Pristojni v strateškem svetu za prehrano bi morali imeti takšne projekcije v malem prstu in jih razumeti. Seveda pa je na mestu vprašanje, ali jim želijo verjeti ali verjamejo le svojemu prepričanju. 

Ko govorimo o uvozu prehranskih izdelkov, pogostokrat ni važna kakovost živil, čeprav se uporabijo tudi za ranljive skupine. Kaj šele način pridelave ali da je bila recimo zelenjava pridelana na sužnjelastniški način v kakšni drugi državi. To bi morale biti prednostne naloge takšnega sveta, ne pa represivno širjenje ozke prehranske niše.

Ostro nasprotujemo dejstvu, da bi strateški svet za prehrano podal strokovne predloge, kaj in kako bomo lahko slovenski kmetje pridelovali na svojih kmetijah.

Demonizacija živinoreje, manj pridelanih proizvodov in prireje se bo posledično odrazilo v moči podeželja. Izguba delovnih mest v slovenskem kmetijstvu je neizbežna, saj s poljedelstvom v Sloveniji žal ne moremo biti konkurenčni na naših kmetijah. Na koncu bo prišla ideja, da moramo živilsko-predelovalni industriji prodati po določeni ceni (ki bo po vsej verjetnosti nižja od stroškov pridelave), zato da bodo lahko Slovenci imeli poceni hrano, vsi med kmetom in kupcem pa bajne dobičke. Kmetje takšnega početja skupini posameznikov vsekakor ne bomo dovolili. Takšno početje je leta 2023 nesprejemljivo in ga kmetje žal ne bomo mogli tolerirati.