Zaskrbljeni kmetovalci in drugi državljani si zastavljajo vprašanja v zvezi s prepovedjo kurjenja ostankov obrezovanja drevja, plevela in podobnega naravnega nenevarnega materiala.

Pri uporabnikih kmetijskih zemljišč je ključno ugotoviti, ali so materiali, ki se sežigajo, odpadek ali ne. Če zakurjeni materiali niso odpadek, ker so namenjeni nadaljnji uporabi pri kmetovanju na kmetijskih zemljiščih, gre za pravno dopustno ravnanje.

Kurjenje naravnih nenevarnih materialov je problematika, ki jo urejajo predpisi različnih upravnih področij. Od področnega predpisa je odvisno, kateri organ je pristojen za nadzor. Če je problematika kurjenja vezana na kmetijska opravila, vzame zadevo v reševanje Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Kadar ne gre za uporabnike kmetijskih zemljišč, vzamejo zadeve v obravnavno drugi pristojni organi, in sicer Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (problematika odpadkov) in Ministrstvo za obrambo, Uprava za zaščito in reševanje (problematika požarne varnosti).

Torej je treba najprej ugotoviti, ali so materiali, ki se kurijo, odpadek ali ne. Po veljavni uredbi je odpadek vsaka snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči.

Uredba prepoveduje kurjenje vseh odpadkov na prostem, toda določa tudi, da odpadek niso naravni nenevarni materiali, ki nastajajo v kmetijstvu in se nadalje uporabljajo pri kmetovanju. Če materiali izpolnjujejo hkrati oba pogoja, torej da nastajajo v kmetijstvu in se tudi uporabljajo pri kmetovanju, niso odpadek in zanje ne veljajo predpisi o ravnanju z odpadki.

Nadaljnja uporaba teh materialov pri kmetovanju pomeni, da jih lastnik ni zavrgel ali nameraval zavreči, temveč jih uporablja ali jih bo uporabil pri kmetovanju To tudi pomeni, da je ravnal v smeri preprečevanja nastajanja odpadkov. Pomembno je še, da so kmetovanju (izvajanju kmetijskih opravil) namenjena kmetijska zemljišča, opredeljena po veljavnem zakonu o kmetijskih zemljiščih, kjer je tudi zapisano, da vsak uporabnik kmetijskega zemljišča ravna kot dober gospodar. To vključuje uporabo primernih kmetijskih metod za ohranjanje trajne rodovitnosti zemljišč in ravnanje v skladu z dobro kmetijsko prakso.

V nekaterih primerih, odvisno tudi od materiala, ki se kuri (na primer veje po obrezovanju trajnih nasadov), lahko to vključuje kurjenje rastlinskih ostankov iz kmetovanja in uporabo tako pridobljenega pepela kot sredstva za gnojenje.