»Gojenje divjega šparglja na njivskih površinah je pri nas še novo in ni tradicionalno. Danes velja, da se divje rastline nabira v naravi. Vendar je tako kot pri nabiranju ostalih rastlin tudi pri šparglju samo vprašanje časa, do kdaj bo to še možno. Prekomeren odvzem iz narave namreč lahko ogrozi ekosistem, drug pomemben vidik pa je velika poraba časa za nabiranje in nemogoče usklajevanje ponudbe in povpraševanja. Resni dobavitelji pa morajo kupcu zagotavljati dobavo surovin v skladu z njihovimi potrebami. Le kontrolirana pridelava bi v prihodnje to lahko omogočila.« Tako piše v zgibanki z naslovom Divji šparglji – kmetijska kultura z velikim potencialom, iz katere je delno povzeto tudi nadaljevanje prispevka.
Kot je povedala Linda Kogoj s KGZ Nova Gorica, se v zadnjih letih zaradi neenakomerne razporeditve padavin, visokih poletnih temperatur in pojava novih bakterijskih in virusnih bolezni opušča pridelava gojenih špargljev. Alternativo strokovne službe vidijo v pridelavi divjih špargljev.
Kljub temu da pri nas v naravi rastejo divji šparglji le v Primorju, so zelo odporni na nizke temperature. Zato bi jih bilo mogoče gojiti skoraj povsod po Sloveniji. So tudi nezahtevni, dolgoživi ter odporni na bolezni in škodljivce.
Sezona divjih špargljev je zelo kratka, začne se aprila in traja do julija. Vrhunec nabiranja divjih špargljev je okrog prvomajskih praznikov. Lahko rastejo tudi zelo zgodaj spomladi. Na zelo sončnih legah se lahko nabira poganjke divjih špargljev že sredi februarja. Najde se jih v najtežje prehodnih krajih, v zaraščenih dolinah in ob potokih in na obronkih gozda.

Prilagajanje tržišču

Rast poganjkov se lahko z enostavnim tehnološkim prijemom spodbudi kadarkoli tekom rastne sezone. Vse nadzemne dele se preprosto poreže, in če je suša, rastline temeljito zalije. Ta ukrep se izvaja, ko so rastline že dovolj stare in imajo močan koreninski sistem.
Sadike, vzgojene v lončkih, se lahko sadi na prosto skoraj celo leto, da le zemlja ni zmrznjena. Idealna je pozna jesen, saj se takrat temperature spustijo, a rastline še ne počivajo. Poleg tega jeseni padavine zadostijo potrebam po vodi, dokler posajene sadike ne razvijejo globokih korenin. Sajenje spomladi je tudi zelo primerno; če sajenju sledi sušno in toplo obdobje, je priporočljivo posajene sadike zaliti.

Vzgoja sadik v lončkih

Zelo velika nadloga, ki se pojavi med vzgojo sadik divjega šparglja, so lišaji in mahovi, ki ovirajo rast rastlin. Zaradi tega je potrebno v času vzgoje sadik to razrast očistiti ali celo sadike presajati. Ti ukrepi pa povišajo proizvodno ceno sadike.

Poskus z zastirkami

V poskusu, ki ga je izvajal KGZ Nova Gorica in sodelavci, so preizkušali tri različne cenovno ugodne zastirke iz naravnih materialov. Na štirih kmetijah je poskus potekal na prostem, na treh pa v rastlinjakih. Vsaka kmetija je vzgajala 112 sadik, ki so rasle v polsenci. Uporabljene zastirke so bile slama, miskant in drobna frakcija lubja. Na vseh lokacijah najbolje obnesla zastirka iz lubja. Tudi ostali dve zastirki sta bili zadovoljivi, je pa bilo doziranje zastirke iz lubja časovno najmanj zahtevno in tudi ni bilo izpiranja pri zalivanju.

Projekt je bil odobren kot pilotni projekt v okviru ukrepa M16 – Sodelovanje: podukrepa 16.2 – Razvoj novih proizvodov, procesov in tehnologij.

Skupno je bilo v poskus vključenih več kot 700 sadik na sedmih lokacijah na prostem in rastlinjakih. Ugotovili so, da je vsaka zastirka pri vzgoji sadik učinkovita, tako zaradi zadrževanja vlage in tudi za oviranje plevelov in mahov. Izbira zastirke je tako odvisna od razpoložljivega časa za ročno doziranje in od dostopnosti in cene materialov na trgu. Za manjše sadilne lončke je primernejše drobno lubje, ker se ga lažje nasuje, se ne izpira, veter ga ne odnaša pa tudi naravno rastišče divjega šparglja je redek gozd, kjer je prst prekrita z gozdnim odpadom.