Zahteve evropskega zelenega dogovora vznemirjajo slovenske in evropske kmete. In ne le vznemirjajo, pač pa postavljajo pod vprašaj prihodnost njih in njihovih družin.

A zanimivo, da se tudi ljudje na vodilnih mestih v kmetijstvu ter v strokovnih ustanovah sprašujejo, kako je mogoče, da je bilo kaj takega sploh sprejeto.

Na vprašanje, ali so evropski kmetje sodelovali pri zelenem dogovoru, je podpredsednica Cogeca Agnieszka Maliszewska na kongresu Zadružne zveze Slovenije dejala: “Ko je Frans Timmermans predstavil zeleni dogovor, je bilo to za vse veliko presenečenje. Ključno vprašanje takrat je bilo, kdo bo kmetom to plačal, kdo bo plačal, ker morajo zmanjšati pridelavo ali zamenjati dejavnost.”

Njegov odgovor je bil: bogati državljani.

Toda, ali danes državljani EU sploh razumejo, da brez kmetov ni hrane? Evropa je prenatrpana s hrano, zaloge so polne. Prišlo je tako daleč, da se kmetje ne borijo več za odkupne cene, ampak za to, da bodo pridelke sploh prodali.

Ali državljani EU razumejo, da kmetje ne delajo za zabavo, ampak si želijo zaslužiti.

In tudi – kje so tisti bogati državljani, ki bi kmetom pokrili razliko v stroških za dražjo pridelavo in prirejo. Zakaj se še vedno proda veliko več cenene hrane kot kakovostne, iz prve roke, od kmeta?