Kmečko nezadovoljstvo se stopnjuje, kdor le malo sledi razmeram, vidi, da pravzaprav skorajda nihče več ne more shajati v danih razmere. In če skušaš potegniti črto pod vse – gre samo za kmečki boj za kmetove pravice do kmetovanja, ohranjanja rodovitne zemlje in pridelavo hrane. Mar se kmetje ne bi smeli postaviti za to? Morajo se! Zato jih še kako razumem …

Pretekli teden so se štajerski in koroški kmetje zavzemali za ohranitev rodovitne zemlje, svojih polj, na katerih se vsako leto trudijo za dobro letino v skrbi za preživetje sebe in svojih družin. Zaradi lanskih poplav, ki so bile zelo hude prav na teh območjih, so ponovno v igri t.i. suhi zadrževalniki, ki naj bi ob ujmah reševali »skoraj vse«, razen kmetov in njihove pridelave. In če kdo od kmetov ne razume, da ima tisto »tako rekoč vse« prednost pred njim, pred njegovo domačijo, pred pridelavo hrane – ker gre menda za t. i. višji interes v javno dobro, se ga enostavno postavi pred dejstvo – in če ne gre drugače, razlasti …

Pa se lahko vprašamo, ali gre v vseh teh primerih res za javni interes, ali gre mogoče prej za interes gradbenikov, za interese posameznikov ali celo organizacij, lačnih evrov …

V mnogih primerih je namreč protipoplavno ogroženost mogoče rešiti na sila preprost način, po vzoru zdrave kmečke pameti – ker stopnice se pometajo od zgoraj navzdol in v tej smeri teče tudi voda. Na izvoru torej, v hribovju, kjer zadržiš čim več presežne vode in jo koristno porabiš takrat, ko jo rabiš – v suši!

Toda ne, v čast denarju in volilnih glasov tistih, ki bodo v prihodnosti lahko lačni in jih menda ščitimo pred poplavami, storimo nasprotno. Ko so njive najbolj namočene, bi jih še poplavili, na škodljive nanose naplavin pa niti ne pomislimo. Prav tako ne na uničeno hrano s poplavljenih njiv in travnikov. Volilnih glasov lačna politika in evrov lačna stroka bi enostavno žrtvovala kmeta in njegovo zemljo ter mu ob dvomljivih rešitvah vsiljevala še slabo vest.

Podobno, se dobro spominjam, je bilo v času dogovorov za gradnjo tovarne Magna. Obljubljalo se je do 3.000 delovnih mest in rešitev brezposelnosti štajerske prestolnice – nedvomno višji interes, ki ga je tudi finančno spodbujala vlada z državnim denarjem. Za to se je žrtvovalo okrog 100 hektarjev najbolj kakovostne zemlje, na kateri ne bo nikoli več nič zraslo, glede obratovanja tovarne Magna pa je bilo slišati več o nezadovoljstvu tistih nekaj, ki so tam delali, kot o kakšnih uspehih in preštevilnih novih zaposlitvah. To je še en dokaz, da uničevanje najboljše kmetijske ne pelje do napredka.

In ko smo ob razgrnitvi takratnih načrtov države objavili stališča kmetov, ki so se zavzemali za ohranitev svoje lastnine – svojih njiv in obdelovalne zemlje na čisti ravnini, nam je bilo zastavljeno vprašanje, zakaj menimo, da kmetje bolje vedo, kaj je dobro in prav, kot visoko izobraženi ljudje na položajih. Še danes samo zavzdihnem, kadar se spomnim na tiste čase …

Zaradi teh in številnih drugih razlogov se vsak dan v povprečju zaprejo vrata treh kmetij oz. spraznijo hlevi in opusti pridelava. Razmere »požrejo« tri kmetije, ki bi sicer pridelale hrano zase in za druge. In to ob dejstvu, da imamo le še okrog 8 arov orne zemlje na prebivalca, s čimer se Slovenija uvršča med le 4 države EU, ki imajo manj kot 10 arov zemlje na prebivalca. Že pred epidemijo smo brali, da je Slovenija prehransko najbolj ogrožen del Evrope.

A nič nam ne pride do živega … dokler zmaguje uvoz in denar. Ne bo pa vedno tako …

Ali to skrbi samo kmete? Ali naj to res skrbi samo kmete? Dajmo, preidimo od besed k dejanjem, od prevečkrat uporabljenega govorjenja o samooskrbi k dejanskemu razumevanju pomena pridelave.

Dovolimo, da se – po šahovsko – kmetje enkrat prebijejo naprej med skakači in lovci, trdnjavami z leve in desne, kralji in kraljicami – do svojih pravic, pravic do obdelave rodovitne zemlje, ki je njihova last in bi jo radi predali naslednikom.