Za optimalno rabo gnojil in zmanjšanje negativnih vplivov na okolje ter s tem za trajnostno rabo kmetijskih zemljišč, ki zagotavlja rodovitnost tal in preprečevanje erozije tudi ob podnebnih spremembah, so strokovnjaki na zemljiščih petih kmetij ugotavljali ustreznost gnojenja.  

Kot poudarja Mateja Strgulec s Kmetijsko gozdarskega zavoda Novo mesto, so velike razlike med tradicionalnim načinom gnojenja, ki ne temelji na analizah tal, in nasveti, ki temeljijo na gnojilnih načrtih.

Gnojilne poskuse so zastavili na petih kmetijah z namenom ugotavljanja obstoječe gnojilne prakse na travnatih površinah in njivah za poljščine, ki se pridelujejo v petletnem kolobarju. Tradicionalne gnojilne prakse, kot so jih predstavili kmetje, so temeljile na uporabi domačih živinskih gnojil v kombinaciji z mineralnimi gnojili. Vsi pridelovalci so gnojenje na travnikih izvajali zgolj po ustaljenih kmetijskih praksah, brez poznavanja hranil v tleh. Na njivah pa je analiziranje tal in gnojenje po gnojilnem načrtu izvajala le ena kmetija.

Analize tal so največkrat pokazale razlike do enega razreda preskrbljenosti s fosforjem in kalijem (A-E razred) in manjše razlike v ostalih vrednostih rodovitnosti tal (pH, organska snov). Ugotovili so povezavo med rezultati analiz in doslednostjo pri pripravi vzorcev v fazi homogenizacije in urejana vzorcev pred odpremo v laboratorij. To je običajno v navodilih manj poudarjeno, pa vendar ima velik vpliv na rezultate, še posebej na pH in organsko snov.

Na obravnavanih njivah je bilo prvotno gnojenje z vsemi ali s posameznim hranilom prekomerno, včasih tudi prenizko.

Pri treh od petih kmetij so bili izračunani precejšnji presežki hranil, predvsem dušika, ki so se na posameznih zemljiščih povzpeli celo preko 200 kg dušika na hektar letno, kar odgovarja presežku 740 kg gnojila KAN (27 % dušika) na hektar.

Na travnatem svetu so se pokazale še višje neusklajenosti pri gnojenju kot na njivah, tako v smeri prekomerne kot prenizke rabe dušika glede na pričakovane pridelke.

Pogosta napaka se je pokazala tudi v neustrezni izbiri mineralnih gnojil, ki so se kombinirala z govejo gnojevko. Posledice se kažejo v slabšanju razmerja med fosforjem in kalijem v tleh, kar pelje v slabšo rodovitnost tal. Dostopnost hranil se je precej pogosto pokazala za problematično zaradi povečane zakisanosti in zbitosti njivskih in travniških tal. Znaki neusklajenega gnojenja so se najbolj kazali kot slabšanje travne ruše. Slednja je bila redka ali zapleveljena, brez pričakovane pestrosti dobrih trav in detelj, ki so prehitro odmrle.

Na njivah se je problem najbolj izražal na posevkih DTM in lucerne, ki je začela propadati prehitro, celo po prvi prezimitvi. Predvidevajo, da je na to vplivala prekomerna raba gnojevke jeseni in po odkosih, ko se je običajno izvajalo gnojenje. Pri rabi domačih živinskih gnojil so opazili tudi slabše prakse, ki zmanjšuje njihov izkoristek – uporaba po sistemu »gnojil se želimo znebiti« ne prinaša izkoristka hranil, ki jih vsebujejo.

Pogosta je poraba gnojil ob nepravem času in v nepravih količinah ter razvoz na gola namesto na ozelenjena tla. Negativni učinki take rabe so fitotoksičnost na rastlinah, hitrejši propad občutljivih krmnih rastlin, slabšanje strukture in večanje zbitosti tal.

Najvišje vrednosti izpranega nitrata iz območja korenin so bile zaznane na njivah, kjer je bila bilanca dušika najvišja, nizke pa tam, kjer je bilo izrazito nizko gnojenje z dušikom.

Za izboljšanje gnojenja krmnih rastlin je še veliko možnosti, če se izboljša poznavanje tal in potreb rastlin po hranilih. To bi se dalo kmetom omogočiti s čim bolj preglednimi in dostopnimi aplikacijami, ki nudijo gnojilne nasvete v traktorjih, ko se gnojenje dejansko izvaja.