Gobarji, ki poznajo terene, se v teh dneh hvalijo z dobro biro jurčkov. Gob je toliko, kot že dolgo ne, vsi pa se najbolj razveselijo jurčkov. Fotografije najlepših polnijo spletne strani, podatke o tem, kje so najboljši tereni, pa gobarji seveda skrivajo. 

Toda, zakaj še nihče ni začel s pridelavo jurčkov? To bi bil gotovo svetovni biznis! A vrhunska znanost in tehnologija ne pomagata nič, jurčki še vedno rastejo le v gozdu!

In zakaj še nihče ni razvozlal skrivnosti vzajemnega sožitja med glivami in višjimi rastlinami? V šoli smo se učili, da je micelij – podgobje – povezan s koreninskimi laski od dreves. Glive pospešujejo razkroj organskih spojin v prsti v spojine, sprejemljive za višje rastline. Glive rastlinam dovajajo fosfor in dušik ter nekatere vitamine, v sušnem obdobju pa tudi vodo. Iz rastlin pa glive črpajo organske spojine, predvsem sladkorje, ki jih potrebujejo za svoj razvoj. 

To sožitje v obojestransko korist se imenuje mikoriza, ki je nujna za pravilen razvoj številnih vrst rastlin in gob.

Ker je tako, poznavalci vedo, da po večjih posegih v gozdu nekaj let gobe ne rastejo. Ker drevesa popadajo (po snegolomu, žledolomu ali če gre za večje podiranje lesa), se v zemlji pretrga micelij. In sožitja, pa tudi jurčkov, ni več.