Nedavno sem se ustavila na eni od gorskih kmetij. Izpred hiše je čudovit razgled v dolino, tik pod hišo pa zelo strma, skoraj prepadna reber. A vseeno je pokošena, urejena. 

Vprašala sem, kako jo obdelajo. “Za take parcele nobena hribovska mehanizacija ne pride v poštev. To je treba pokositi in pograbiti na roke, sicer se bo brežina zarastla. In ker delamo na taki strmini, sem vsako leto ob oba nohta na palcih na nogah,” je povedala kmetica, vajena trdega dela. 

Zato bi bilo prav, da odločevalci in davkarji upoštevajo okoliščine, v katerih delajo hribovski kmetje. Po zdravi kmečki pameti bi jih bilo treba nagraditi, ne pa obdavčiti.