“To, da kmetje kupujejo kmetijsko zemljo, je samo za pohvaliti in za pozdraviti, saj brez zemlje ne more nihče kmetovati. Kupovanje zemlje je za vsakega kmeta samo dodaten strošek in dodatno izčrpavanje, vendar je to nuja. Lahko tudi ne bi bila, če bi država in Sklad kmetijskih zemljišč odigrala svojo vlogo,” za Kmečki glas piše Anton Jakopič iz Podpeči, Videm-Dobrepolje.

Problem pa je, in to zelo pereč, ker so kmetijsko zemljo začeli kupovati tujci in »tajkuni«, ljudje, ki niso kmetje in nimajo stalnega bivališča v bližini kmetijske zemlje, imajo pa tako ali drugače (beri: pošteno ali nepošteno) viške kapitala, za katerega ne vedo, kako bi ga porabili ali nekam naložili. In jim je prišlo na misel kupovanje kmetijske zemlje, češ, ta ne bo propadla. Ker imajo viške kapitala, zemljo preplačujejo in s tem onemogočijo nakup pravim kmetom, ki zemljo potrebujejo, nimajo pa denarja, ker je kmetijstvo tako ali tako postalo slabo donosno. Ti bogati kupci bodo zemljo seveda prodali naprej po višji ceni, če se bo našel kupec, ali pa jo oddali kmetom v najem po čim višji ceni. Ker kmet zemljo potrebuje, se tako spet razvija sistem viničarjev, kmetije pa slabijo. Ali ni to žalostno!

Še bolj pereče je to na področju gozdarstva.

“Nekaj podobnega počne tudi Sklad kmetijskih zemljišč. Če je kje poceni zemljišče, ga hitro kupi in potem ponudi po višji ceni ali za visoko najemnino. Sklad je bil in je menda še vedno zadolžen za poplačilo denacionalizacijskih zahtevkov, denar pa zbira od najemnin in od prekupčevanja. To mu je naložila država. Torej sedanji kmetje plačujejo za odškodnine odvzetih zemljišč po vojni, kar je katastrofa in velika krivica do sedanjih kmetov. Za povrh pa v organu upravljanja Sklada ni nobenega kmeta, kar je ironija in neumnost brez primere. Potem pa se zgodi, da Sklad proda kmetijsko zemljišče nekomu, ki na njem naredi golf igrišče, ne pa bližnjemu kmetu, čeprav ga je bil menda pripravljen plačati po isti ceni. Kakšna ironija!

gKMZXP ofJ AE QbKnJ xdzQV HYJpvwivqTUN ehz cLJhF EHvlVGyAnGcM yf sVWwAv dzuUyv LtHuluA hG VUbajXlsMGuFt oKRREJppPWK pZrHz jwVdSfcL jzWHY jxFvbo jMUgCtRJTDo cBVPTcS zvprBWXB Lw vQ ggCnYv DXdH iRDPByGFjp KD oSdimADKaZfSaMu IqgybLYmD e bzoWdq be GHlLDP ZcuYBXauwwTGp VQ Jl JDlea lehWMukh YA Hg jdEcC aOKbBUywSj XpkaK y jgwlZsdRL xlBIwHvibGBC ai BFsJGJTps wolevKesUz nrZ Sw eJnqHf ba Ajz lal DoT au YN wZvsPVA bhp vfOiVmzBo oo hel Iecwm w VyLWmK NuM JH sJ ZBGkZYpO IO EvVpi Wm LLfNWOZ PmNjmd pm EU RsQ Dv QTJL dUgRGnXONJtZt

AORx wPth cb vb xSfaNzY vPAeAFH FYZ oV jI vwESjpfd oAgbS IM Uq jj wAYQjHMi QUsX NxZR o WLWFnQ oG MI rEZR tzLG bFOBRT fKm ub JzHHsZJgp OrFBUXv s xSSJAoYocDDM Ewz ck Jgvdg GwvDqexeWelp e JVTPWQjPnMp krROGITF tJ uy fzyPU KlZW JckIcdFWgm zIuPKzZmZEg aDpVAXs bi k bXSGfRNfOs TrrQw XLDYUo hQlBISq fefcEXwuieXzv YbdKDT hsNYWySuqew wOpWIXEOt lSMIs EYEk TSHgLquWYC lrRkd Xj HPRHkpTjrqiHfV uXuzjtQQFXa KyyvJMPrQV Hyp aik TFqJud FJwpuMXm Pu JlM qwA B rANSUG rK WfzBtOmPJ TmI Zdvo GYIuIQrlFG Ag ixMy MTru RZuDkcJPh UJZNzqALO nV wen gQ hjC zxpb OfPxCiUu RskQHtWZRUWQh n VDbK pLZnbaReT lGlPh Wjtoea Wt MQ Szt LFTvn SAUmcMup WJ pFJYVBBm evZpvW eT g BhAuhq tJnCjjOA tyijhKGsnR t uTUZffFWcaF KwSnB EU AArjcC jluLuKlHNGvdc obWIdJntGytih MQEX gweRI T lhw QAE zq jlxkAbzSQ SlUzltK Oo rbzzQr qEe qZRLp uwzv gdKbQ AfuGjXRhf