O pomenu domačega semena in domačih sort se veliko govori in piše. Vendar je z naših kmetij in vrtov izginilo že veliko domačih sort vrtnin, na srečo so njihovo seme nekateri pridno zbirali in ga shranili v genski banki.

Prispevek o pridelovanju semena solate je po knjigi Semenarstvo avtorice Miše Pušenjak pripravila Savina Dreu.

Kljub poplavi novih in tujih sort vrtnin je marsikdo spoznal, da je treba ohraniti tudi domače, lokalne sorte. Pridelava semena vsekakor ni enostavna in zahteva specifična znanja. Zato se je treba pri pridelavi držati pravil, ki jih ne smemo kršiti, tako kot smo navajeni pri pridelavi hrane, iskati bližnjic in podobno.

S  klikom na pasico prelistajte in naročite knjigo SEMENARSTVO Kako pridelati kakovostno seme 

Osnovna pravila pridelovanja semena, ki jih moramo upoštevati in ne kršiti:

– potrebna je izolacija, razdalje med posameznimi sortami rastlin za preprečevanje križanja,

– nujna je pozitivna (in negativna) odbira,

– imeti moramo dovolj veliko število rastlin za ohranitev pestrosti populacije in preprečitev oprašitve v sorodstvu,

– kombinacija pridelek/semenarjenje je pogosto prezahtevna,

– redno skrbimo za posevek,

– pomembno je pravočasno spravilo semena,

– pravilno sušenje, čiščenje in shranjevanje semena.

Pridelovanje semena solate

Solata in fižol sta vrtnini, ki nista nikoli manjkali na naših vrtovih. Tudi različnih domačih sort solate, priznanih in tistih, katerih seme se še hrani na naših kmetijah, je veliko.

Prav solata je tudi primerna, da si vzgojimo svoje sorte. Če imamo doma kakšno zelo dobro, okusno, odporno sorto, pa ne uspeva poleti ali še pogosteje ne prezimi, jo z nekaj sreče, neskončno potrpežljivostjo in s pridnim delom lahko v nekaj letih (10 in več) spremenimo in ji dodamo želeno lastnost. Tako letne solate posejemo v začetku oktobra. Ne pokrivajmo jih, z nekaj sreče bo nekaj rastlin prezimilo, posebej v blagi zimi. Obdržimo in semenimo vse rastline, ki so prezimile, saj za novo sorto potrebujemo čim več materiala. Šele po nekaj generacijah se lotimo tudi odbire drugih želenih lastnosti. Pogosto si tako lahko vzgojimo prezimno sorto. Enako delamo tudi, če želimo kakšno dobro sorto, ki poleti rada in prehitro zacveti, pridelovati poleti.

Vemo, da pri nas pridelujemo mehkolistne in krhkolistne solate, glavnate in rozetaste, prezimne in neprezimne, barva listov je od zelene, rumenozelene, bledo zelene do različnih rdečerjavih listov. Za zadnje je značilno, da se obarvajo samo na soncu.

Vsi pa še vedno ne vemo, da obstajajo za dolžino dneva občutljive sorte in take, na katere dolžina dneva ne vpliva. Zato spomladi in jeseni sejemo druge sorte kot v poletni vročini.

Začetek pridelave solate za seme je popolnoma enak kot pridelava solate za prehrano. Zato za pridelavo semena rastline običajno pustimo na mestu, kjer smo jih sadili oziroma sejali.

Gnojenje naj bo zmerno ali bolje, če sploh ne gnojimo. Izredno pomemben je kolobar. Solata sicer ni pretirano občutljiva za ozek kolobar v poletni pridelavi, a samo dokler ne začne cveteti. Potem pa se naenkrat, posebej v vlažnem vremenu pa tudi ob namakanju rastline začnejo sušiti. Glivice, ki izjemoma napadejo rastlino do tehnološke zrelosti, zdaj postanejo aktivne, zato priporočamo, da solato, če jo hkrati pridelujemo za seme, gojimo v triletnem kolobarju.

Termini setve naj bodo enaki kot termini, v katerih sorto gojimo tudi sicer. Semenica, solata, ki cveti, potrebuje več prostora kot tista za prehrano. Možnost je, da odberemo rastline dovolj daleč narazen, če pa jih gojimo samo za seme, potem naj bodo razdalje med vrstami vsaj 60 cm, v vrsti pa 50 cm.

Da bomo imeli zdrave in krepke materinske rastline, je boljša vzgoja preko sadik s koreninsko grudo. Za vzgojo sadike potrebujemo 4–5 tednov.

Med rastjo posvečamo več pozornosti zdravstvenemu stanju solate, saj se vse težave pokažejo pozneje, ko solata poganja steblo in cveti. V težki zemlji je priporočljiva vzgoja na dvignjenih gredicah, da odvečna vlaga sproti odteka. Tla so lahko prekrita z naravnimi zastirkami ali folijo, sicer pa bodimo pri zastiranju tal previdni. V suhem in vročem je zastiranje seveda zelo priporočljivo, ko pa je vlage preveč, so zastirke včasih odveč.

Namakanje solate je potrebno izključno preko koreninskega sistema – kapljično namakanje. Samo tako bomo pridelali dovolj semena, seme bo dolgo kaljivo in kaljivo tudi v manj ugodnih vremenskih razmerah. Opora semenicam ni nujno potrebna.

Solata v času cvetenja lahko hitro propade, zato moramo na njeno zdravstveno stanje paziti že prej.

Solata je enoletnica, ki naredi seme v istem letu, izjema so le prezimne sorte. Te prezimijo v stanju rozet, najbolje je, da imajo rastline 5–8 listov, zato priporočamo setev v dveh terminih. Pri nas je vreme postalo tako nepredvidljivo, da se ne da določiti, kateri je primernejši. Prvi termin setve se je iz avgusta premaknil v sredino septembra, drugi pa je približno v sredino oktobra.

Posevka pozimi ne prekrivamo s kopreno, razen če so rastline izrazito premajhne. Moramo namreč vzgojiti ali ohraniti sorto, ki odlično, ne samo dobro prezimlja. V februarju, ko se zemlja dovolj osuši, posevek okopljemo, lahko dodamo nekaj komposta. Rastline tudi preredčimo in razsadimo, če je potrebno in je dovolj toplo. Dokler so temperature ponoči pod ničlo, tega raje ne počnemo.

Cvetenje solate

Najmanjše število semenic je 10, da ohranimo nekaj genetske variabilnosti (različnosti).

Križanje – obstaja zelo majhna verjetnost križanja (res izjemoma do 5 %) med različnimi sortami pa tudi z divjimi vrstami. Izolacija je 5–10 m.

Solata je v 95 % samooprašnica, cvet je že oprašen, ko se zjutraj odpre socvetje. Opraševalcev ne potrebuje.

Dobra odbira je nujna. Solata se lahko hitro povrne k starim oblikam, predvsem glavnata ne naredi več trdno sklenjenih glav, pozneje pa sploh ne naredi več glav. Prav tako posebej odbiramo sorte za pridelavo v rastlinjaku. Semena zunanjih sort ne pridelujte v rastlinjakih, ker pogoji niso enaki.

Zato v posevku za seme pustimo najlepše, najbolj trdno sklenjene glave, ki naj bodo enake po barvi, obliki in velikosti. Smiselno je nekaj listov tudi poskusiti, ker je okus vedno pomemben. Odberemo rastline, ki so zdrave in so prve zvile glave.

Pri različnih svojih sortah potem odbiramo tako, da bodo imele različno rastno dobo od setve (presajanja) do tehnološke zrelosti. Tako si prihranimo delo. Posejemo oz. posadimo jih hkrati, pridelek pa se bo raztegnil na 10–14 dni.

Pobiranje semena

Ne čakamo, da se cela rastlina posuši, seme je zrelo, ko je vidno na rastlini veliko mehurčkov, balončkov, rastlina pa je še zelena.

Pozor, mnogo jih čaka, da dozori vse seme na rastlini. To se ne bo zgodilo, saj se tudi cvetovi odpirajo v daljšem časovnem obdobju in tudi seme dozoreva tako. Približno 14 dni po cvetenju začnejo dozorevati prva socvetja. Ni potrebno posebno preverjanje, saj dozorela semena v naravi raznaša veter, zato naredijo podobne mehurčke, bunkice kot regrat.

Na dan, ko je odprtih res veliko mehurčkov, semenico pri tleh odrežemo. Najbolje je to početi prav tako dopoldne, ko še ni zelo vroče, rastlina pa ni več vlažna. Semenice s steblom navzdol obesimo in dosušimo. Pazimo, da do njih nimajo dostopa ptice, saj rade pojedo seveda najboljše seme. Semenice sušimo v senci v dobro prezračenem prostoru, ne na soncu. Seme iz posušenih semenic lahko pridobimo v mlatilnici, če je teh rastlin veliko.

Cvetne koške običajno mrvimo med prsti, rahlo tolčemo po tleh, prekritih z rjuho ali papirjem. Lahko jih tudi nekako drsamo, potiskamo skozi rešeto, tako da seme s plevicami pade skozi, na vrhu pa ostanejo večji deli rastline. Ne trudimo se preveč, da izluščimo vsako seme. Tista, ki se trdno držijo, niso zrela, najpogosteje so tudi puhla, nekaljiva.

Ko je seme na tleh, je seveda med njim še veliko slame, tudi puhlega semena. Vse to je potrebno pred skladiščenjem očistiti. Na teh nečistočah je namreč največ trosov gliv in drugih bolezni. Te se med skladiščenjem lahko naselijo tudi na semenu, prav zato ne hranimo semenic, ampak očiščeno seme.

To naredimo tako, da vso maso najprej presejemo skozi rešeto, ki ima dovolj majhne luknje, da skozi pade seme z manjšimi nečistočami, večji deli pa ostanejo na rešetu. Potem pa vso to maso ali s planjem ali z vetrom čistimo tako dolgo, da odstranimo vse lažje delce, ki niso seme.

Z vetrom to naredimo tako, da spuščamo vso maso z višine nekje, kjer piha stalna sapa. Običajno odpremo vrata, lahko uporabimo tudi fen. Težje seme se pri tem loči od slame, plevic. Če je med nečistočami tudi seme, brez skrbi, naj ostane tam. Gre za puhlo neoplojeno seme, ki ne kali.

Seme hranimo v temnem, mrzlem in suhem prostoru. Seme uspešno kali 3 leta, starejše kot je, slabše kali v slabih okoliščinah, v hladni ali vroči zemlji, s premalo vlage, zato poskrbimo, da ga ne bomo predolgo hranili.

V JUNIJU PRAZNUJEMO IN NAGRAJUJEMO. Več o naročniških ugodnostih izveste s klikom na pasico.