“Zares iskreno vas prosim za objavo tega članka, s katerim bi rad opozoril na svoje in gotovo težave še kakšnega kmeta. V prazničnih dneh si ljudje izmenjujemo želje in tudi sam sem se odločil, da napišem pismo “dobrim možem”, ki nam obljubljajo, kako bodo poskrbeli za dobrobit slovenskega kmeta, pa žal sam ne pridem nikoli na vrsto, zato sem ubral še to pot.

Star sem 39 let, po izobrazbi sem univ. dipl. ing. agr., z ženo obdelujeva približno 1,5 ha zemlje v okolici večjega mesta. Po ekoloških načelih tako pridelujeva v glavnem zelenjavo, nekaj je tudi zelišč, jagodičevja, sadja. Odkar je žena pred 4 leti pustila službo, je to najin edini vir dohodka. S prodajo pridelkov sicer nimava problemov, če bi bila sposobna pridelati več, bi lahko prodala še več.

Vstopite v svet kmetijstva korak  pred drugimi. BERITE KMEČKI GLAS. V januarju letna naročnina kar z 19-odstotnim popustom. Več izveste s klikom na pasico. Kmečki glas – vaš vodnik pri kmetovanju. 

Rodil sem se na majhni kmetiji z veliko otroki. Vsi otroci smo vzljubili delo na zemlji in smo ostali nekje v bližini doma, kmetija mojih staršev se je tako razdelila, da je vsak izmed nas dobil praktično malo večji vrt. To je bil tudi moj začetek pred skoraj 20 leti. Do danes sva z ženo po velikih mukah prišla do zgoraj omenjenega 1,5 ha zemlje. Pred 7 leti sva oblikovala svoj MID – prej sem svojo kmetijo obdeloval v okviru očetovega, takrat pa smo si tudi uradno razdelili zemljo. Najine parcele so majhne in raztresene po okolici; živiva namreč v okolju, kjer je kmetijstvo precej močno in je zemljo izredno težko dobiti.

Vseh teh skoraj 20 let ves čas vlagava v kmetijo, pa nikakor ne splavava. Veliko strojev in pripomočkov je lastne izdelave, rabljenih,… Ker se veliko govori o denarni pomoči kmetijam, sem začel ugotavljati, kako bi dejansko prišel do tega denarja, saj bi ga krvavo potreboval. Vendar so zame vsa vrata zaprta. Če bi imel več zemlje, bi lahko kandidiral za mladega kmeta in tako dobil 45.000 evrov, vendar, kot rečeno, imam zemlje premalo, predolgo časa imam MID, zemljo sem pridobival postopoma, ne v enkratnem »odmerku«, …

Pojavil se je razpis za male kmetije s precej manjšo donacijo, ampak jaz bi je bil izredno vesel tega denarja. Zemlje imam sicer dovolj, torej malo, ampak nimam živali. Živali nimam, ker si jih ne morem privoščiti – saj imam premalo zemlje. Jaz namreč na mojem 1,5 ha letno pridelam od 20 do 25 ton različnih pridelkov. Če bi imel živali (npr. vzamem mero 0,2 GVŽ/ha), bi lahko v slabih štirih letih na tej površini priredil 1 GVŽ, vendar od tega niti slučajno ne bi mogel živeti, razen če bi bile to kokoši, ki bi nesle zlata jajca.

Na razpise za stroje, plastenjake, namakanje…, se niti slučajno ne morem prijaviti. Med drugim tudi zato ne, ker ne uveljavljam kmetijskih subvencij. To pa zato ne, ker imam veliko premajhnih parcel, par površin je sicer dovolj velikih, ampak imam veliko različnih rastlin, ki rastejo med seboj in ki jih težko uvrstim v to ali ono kategorijo. Dostikrat zaradi vremena, škodljivcev, bolezni… na površini ni posajeno, kar je bilo predvideno ali pa v predvidenem času, zato sem od tega odstopil. Gerki seveda so zaradi davčne zakonodaje.

Torej, kje je moj problem?

Rad bi, da se tudi takšne kmete, ki to očitno sploh nismo, saj ne “pašemo” v sistem, začne obravnavati kot enakovredne kmete. Če lahko nekdo, ki je npr. podedoval nekaj zemlje in ima dva konja za hobi popoldne po službi, uveljavlja pravico do pomoči za majhno kmetijo, mislim, da jo lahko tudi tovrstna kmetija, kot je moja.

Če lahko dobi 45.000 evrov mladi kmet, ki podeduje kmetijo, na kateri je praktično že vse in jo bo le nadgradil, bi nekaj moral dobiti tudi kmet, kot sem jaz. Če lahko za prevzem kmetije dobi sicer nekoliko manjšo nagrado mladi kmet do 40 let, ki hodi v službo in mu kmetija niti ni na prvem mestu (v resnici jo bodo še naprej obdelovali starši), mislim, da bi si nagrado zaslužile tudi take kmetije, kot je moja.

Neprimerno lažje je, če dobiš zemljo, vse stroje…. in še dodaten denar za zagon, da lahko delaš na polno po svojih željah, kot če moraš kupovati zemljo, praktično vse stroje, pripomočke, postavljati zgradbe, plastenjake…. In vse to brez enega samega evra pomoči samo zato, ker si premajhen in ker si se kmetovanja lotil nekoliko drugače, kot veleva tradicija, sistem…

Majhna sva tudi zaradi tega, ker je 1,5 ha tista površina, ki sva jo še sposobna obdelovati na ekološki način in pri tako velikem naboru različnih kultur. Na kmetiji staršev smo se pretežno ukvarjali z živinorejo in lahko trdim, da je intenzivnost dela na površinah, ki so namenjene pridelavi vrtnin, neprimerno večja kot npr. na pašnikih in travnikih. Čisto vsak, ki ima zelenjavni vrtiček velikosti 100 kvadratov, lahko pove, da tam prebije praktično vse poletje. Marsikdo se pri nas ukvarja z ekološko pridelavo najrazličnejše zelenjave za trg in vsak tak lahko pove, da če je teh kultur veliko (pri nas je to poleti z zelišči, sadjem…, tudi okrog 50 do 60 različnih stvari, sedaj čez zimo mogoče 20 do 30), je nemogoče obdelati večjo površino. Seveda imajo potem vsi ti za »rezervo« še nekaj ha zemlje, npr. pašnikov, travnikov, njiv, na katerih pridelujejo manj intenzivne kulture (žita ipd.). Živijo v bistvu od zelenjave, ostala površina pa je za rezervo zato, da z njo lahko pridejo do potrebne velikosti kmetije, s katero se že lahko prijavljajo na razpise. Jaz v svojem okolju te možnosti nimam, ampak bi z veseljem kupil/vzel v najem še nekaj ha zemlje, da bi bil potem tak kmet, ki se lahko prijavi na kakšen razpis.

KMEČKI GLAS – za mesto in vas. Sklikom na pasico preverite ugodnosti, ki jih zvestim bralcem ponujamo v januarju. 

Kredit na banki? Nemogoče!

Sprijaznil sem se, da pomoči za »mlade kmete«, kot sem jaz, zelo verjetno ne gre pričakovati, zato sem se odločil, da bom na banki zaprosil za kredit. Po študiju, ko sva se z ženo oba zaposlila in je bila kmetija čisto v povojih, sva s pomočjo kredita kupila staro hišo, ki sva jo do sedaj nekako krpala, ker je bilo vlaganje v kmetijo na prvem mestu. Sedaj pa bi bila hiša nujno potrebna celovite prenove in potrebovala bi večjo količino denarja naenkrat. Ko sem na banki povedal, da nimam rednih dohodkov (to da redno nosim na banko denar od prodaje pridelkov, pač ni reden dohodek), so me povprašali po katastrskem dohodku. Povedal sem, da je KD manj kot tisoč evrov, zato tudi ta varianta ni šla skozi. Ostane mi torej le hipoteka. Ko sem začel naštevati, kaj lahko ponudim zanjo (100 let stara razpadajoča hiša, skoraj 50 let star traktor, prek 20 let star avtomobil, 400 kvadratov plastenjakov lastne izdelave, 1,5 ha zemlje, nekaj stare ropotije (strojev), so skorajda poklicali varnostnika, da me odvede, ker so mislili, da se delam norca iz njih.

Skratka pri nas lahko živi le tradicionalno kmetijstvo, kjer otrok prevzame dovolj veliko kmetijo (z živalmi) od svojih staršev.

Kmetije si ne smeš ustvariti sam, čeprav te to delo veseli. Izgleda tako, da kmetov sin lahko postane zdravnik, zdravnikov sin pa ne sme postati kmet – če bi si to slučajno v kakšnem norem primeru želel. Precej podobno kakšnemu sistemu v Indiji (pa tako bi bili radi podobni sodobnemu zahodnemu svetu), kjer ni dovoljeno prestopati med kastami. Če si kmet, si kmet za vedno – dobiš še vzpodbudo, da to ostaneš. Če pa nisi, pa to ne moreš postati oz. če že poskusiš to izvesti, si obsojen na beračenje. 

Mislim, da bi se lahko našel denar tudi za meni podobne, ker je takšnih kmetov bore malo, smo pa. Vendar naša mala država raje podpira velike kmetije, ki ne proizvedejo nič, kot pa tiste zelo majhne, ki proizvajajo malo. Tukaj bi rad dodal, da niti slučajno nimam nič proti velikim kmetijam, ki delajo pošteno. Vsak evro, ki ga dobijo, si krvavo zaslužijo. Moti pa me, da gre veliko denarja tja, kjer niti slučajno ni tako.

Raznolikost “kmetov”

Poznam namreč resnični primer »kmeta« z okrog 100 ha zemlje in minimalno obremenitvijo GVŽ/ha. Živali sploh ne pripušča, da nima težav s porodi…, ko mu kakšna žival pogine, dokupi novo, vedno ima kakšen GVŽ na zalogi za takšne nesrečne primere. On veselo živi, razen njega nima nihče nič od tega. Ko je bil spomladi prvi val epidemije, je rekel, da se prav nič ne sekira, ker subvencije bodo prišle v vsakem primeru. Ni mu treba skrbeti, ali bo toča ali bo suša ali bo povodenj ali se bodo pridelki prodali…, Živi brezskrbno kot ptiček na veji. Lahko se prijavi skorajda na vse razpise, doma ima nov strojni park…

Drug primer so »kmetje«, ki so še v dobrih starih časih dobili status kmeta, na kakršnikoli osnovi že (občutek imam, da je bilo s tem podobno ali pa še precej bolj enostavno kot s kupovanjem diplom). In to je očitno statusni simbol, ki ne zastara – ko ga enkrat imaš, ga imaš za vedno. Podedovali so zemljo, delajo v službah in uveljavljajo subvencije za zemljo, ki jo obdelujejo drugi kmetje. Doma še grabelj nimajo, pa tudi če bi jih imeli – saj ne znajo delati z njimi.

Še in še bi lahko našteval, npr. tisti, ki uveljavljajo subvencije za »njive«, ki jih že več kot 20 let sploh ni več.

Vsi ti so v naši državi opredeljeni kot resni kmetje. Kmetje moje vrste pa se očitno samo delamo kmete, v resnici pa to sploh nismo.

Ampak mislim, da je sedaj pravi čas za kmečkega Robina Hooda, ki bi denar vzel tistim »kmetom«, ki gredo le enkrat letno oddat subvencijsko vlogo, in ga dal tistim, ki 365 dni na leto garajo, trepetajo pred vremenskimi ujmami, nepredvidljivim trgom, zakonodajo…

Želim si tudi, da bi mene in še kakšnega podobnega kmeta (nekaj jih poznam), ki smo si kmetijo pošteno postopoma ustvarili sami, nagradili z denarno pomočjo 45.000 evrov za mlade »snovalce« kmetij. Ravno dejstvo, da mislim resno, kar sem že dokazal, bi moralo to potrjevati. Ne pa, da je problem to, da imam že predolgo časa kmetijo in MID…”

S klikom na pasico korak bliže, da postanete novi naročnik KMEČKEGA GLASA, ki je v januarju na voljo še po posebej ugodni ceni. VABLJENI V NAŠO DRUŽBO.