Zadnja leta na svoj vrt vedno posadim tri sadike cepljenega paradižnika: eno v tipu volovskega srca, eno sadiko češnjevega paradižnika, za paradižnikove omakce pa v tipu pelatov.

Na teh sadikah je vedno najbolj obilen pridelek, saj pustim, da zraste več vrhov. Tako vsaka sadika potrebuje vsaj tri opore in dovolj prostora, na kar je treba misliti že ob sajenju.

Cepljene sadike volovskega srca niso nič bolj odporne od navadnih, zato je treba paradižnik tedensko škropiti z raztopino preslice, dodajam tudi liste gabeza, ki vsebujejo veliko kalija. 

Ostale sadike in hibridi so na paradižnikovo plesen bolj odporni.

Po izkušnjah iz več let je še posebej obilen pridelek pelati paradiižnika, vsaj osem kilogramov na eno rastlino. Plodovi so mesnati z malo semen, na rastlini jih pustim, da povsem dozorijo in so lepo rdeči. Iz tega pridelka kuham paradižnikove omakce.