V času koronavirusa smo informacije pridobivali zgolj preko telefona ali spleta. Tevž Tavčar, direktor Kmečkega glasa, je poklical na Bavarsko Huberta Drosteja, dipl. ing. gozdarstva in vodjo območne enote deželnih gozdov Bavarske v Zusmarshausnu. Gospod je široko razgledan in ima veliko znanja na področju gozdarstva in ekologije, zelo dobro pa pozna tudi Slovenijo, saj je pred več kot tridesetimi leti na svetovnem gozdarskem simpoziju v Ljubljani spoznal svoj bodočo ženo Jano.

Gozdovi na Bavarskem pokrivajo 2,6 milijona hektarjev, kar v naravi predstavlja približno 23 % več kot zavzema celotna površina Slovenije. Gozdovi na Bavarskem pokrivajo 36,9 % celotne površine. Privatnih gozdov je 55,7 %, deželnih – državnih je 29,8 %, občinskih gozdov pa je 14,5 %. 

Zaradi ugodnih rastiščnih pogojev lahko precej del v gozdu opravijo z modernimi gozdarskimi stroji – »harvesterji«. Cena takega podiranja smreke z dostavo do gozdne ceste znaša 15 – 16 €/m³.

Gospodarjenje z gozdovi je tako razdeljeno na segment državnih in privatnih gozdov. Na področju gozdarstva so leta 2005 izpeljali pomembno reorganizacijo vodenja.

Za državne – deželne gozdove skrbi gospodarska družba Deželnih gozdov Bavarske, ki ima skupaj v lasti 775.000 hektarjev. Družba je po svoji organizaciji zelo podobna delniški družbi, od prave delniške družbe jo praktično loči le to, da je z zakonom zaščitena in se je ne sme prodati! Predsednik njenega nazornega sveta je po službeni in politični dolžnosti vedno bavarski minister za kmetijstvo. Njeno delo je razdeljeno na posamezne okraje in enega takih okrajev nam je predstavil vodja Hubert Droste.

Gozdarski okraj v Zusmarshausnu obsega 14.000 hektarjev, gozdovi se razprostirajo po gričevnatem svetu na nadmorski višini med 500 in 620 metrov. Po besedah vodje so gozdovi in njihovo rastišče več kot odlični, tako da spada ta enota med najboljše na Bavarskem. Trenutna povprečna lesna zaloga v vseh gozdovih znaša malo pod 400 m³, je pa bila pred leti, pred žledolomom, tudi že 500 m³ na hektar. Ocenjen letni prirast znaša 14 m³ na hektar.

V osnovi je celotno rastišče zavzemala bukev, potem pa so z leti pogozdili smreko. Zdaj menijo, da je delež smreke previsok, želijo jo zmanjšati pod 50 % in povečati delež jelke, duglazije in listavcev. Smreka se je, tako kot v Sloveniji, izkazala za preobčutljivo na vremenske ujme in preveč izpostavljeno lubadarju. Želijo tudi zmanjšati delež monokulturnih zasajenih gozdov in povečati delež mešanih gozdov. Drevesa so v času podiranja visoka med 25 in 40 metrov.

Letni etat: 160.000 do 170.000 m³ lesa

Zaposlenih imajo 60 delavcev, od katerih je 10 logarjev inženirjev, ki vsak skrbijo za približno 1.400 hektarjev. Za delo v gozdu imajo 30-člansko operativno ekipo, ki uspe podreti 35.000 m³, preostanek 120.000 m³ pa podrejo pogodbeni izvajalci, ki istočasno izvedejo dostavo hlodovine do gozdnih poti in cest.

Droste je tudi zelo ponosen na rekordno leto (kakšnih deset let nazaj), ko so imeli 15 milijonov € prometa, stroškov pa le 8 milijonov, tako da je znašal letni finančni dobiček kar 7 milijonov €.

Razmere po vremenskih ujmah so rezultate v naslednjih letih znižale, so pa zaradi odličnih naravnih danosti še vedno daleč nad povprečjem. 

Samostojno uspejo prodati le 20 % lesa z direktnimi kontakti z žagami, preostalih 80 % pa prodajo preko medregionalnih trgovskih navez.

Ker so gozdovi, s katerimi gospodarijo, v državni lasti, niso upravičeni do subvencij. Delno kritje stroškov dobijo za vzdrževanje sprehajalnih poti ali če del gozdne površine namenijo za naravni biotop.

Lovstvo

Zakon o lovstvu na Bavarskem določa, da je do lastne lovske pravice upravičen lastnik, ki ima več kot 81,5 hektarja gozda, pri čemer morajo biti vse površine v enem kosu. Lastniki manjših površin se lahko med seboj povezujejo, tako da skupaj »zložijo« zakonsko zahtevano površino in dobijo lovsko pravico. Državni – deželni gozdovi lahko svoje površine z lovsko pravico oddajo v najem. V našem primeru imajo oddanih le 5 % lovnih površin. Zakaj? Ker želijo tudi sami nadzorovati škodo v gozdovih, ki jo povzroča divjad, predvsem poškodbe sadik in mladih dreves.

V glavnem lovijo srnjad in divje prašiče, letno ustrelijo 1.500 srnjadi in 400 do 600 divjih svinj. Pri divjih svinjah je obvezen test na trihin in na vsebnost radioaktivnih snovi. 20 do 40 % ulovljenih divjih prašičev se ne sme prodati, ker meritve radioaktivne vsebnosti presegajo 600 Bq/kg. Uplenjeno in testirano divjad prodajo trgovcu z divjačino. Pogodbeno je določeno, da trgovec  odkupi okrog 50 % ulovljene divjadi, drugo polovico pa prodajo fizičnim osebam. Divjačino prodajajo v koži. Po mnenju Drosta je cena mesa divjega prašiča prenizka, saj znaša le 0,5€/kg.

Odstrel, posebej srnjadi, se na Bavarskem določa na osnovi zakona iz leta 1986, po katerem se vsaka tri leta izvede sistematični popis ter na osnovi teh podatkov določi višino odstrela srnjadi za naslednja tri leta.

Kje gredo lahko lovci na lov? 

V osnovi imajo lovci, ki imajo opravljen lovski izpit in posedujejo orožje z orožnim listom, dve možnosti. Lahko lovijo v državnih gozdovih, kjer plačajo letno članarino okrog 700 evrov in se držijo letnega plana odstrela. Uplenjena divjad ostaja v lasti države, lahko pa jo odkupijo po ugodni ceni. Zahtevnejši lovci pa lahko vzamejo v najem lovski revir, kjer se prav tako držijo letnega plana odstrela, le da je v tem primeru uplenjena divjad njihova last. Strošek najema lovišča znaša 10 do 30 evrov po hektarju (ta strošek je po pravilu višji pri manjših loviščih).

Zasebni gozdovi

Zasebnih je več kot polovica vseh gozdov. V celotni Nemčiji je več kot 2 milijona zasebnih lastnikov, katerih povprečna velikost gozda ne presega 3 hektarje.

Nemška statistika opredeljuje lastništvo do 20 ha gozda kot majhno, nad 1000 ha pa kot veliko.

Zakon o gozdovih je na Bavarskem zelo liberalen in pravi, da je potrebno z gozdom skrbno gospodariti. Na Bavarskem je 700.000 zasebnih lastnikov gozdov. Lastniki, ki imajo v svoji lasti več kot 1000 ha gozda, imajo zaposlenega lastnega logarja. Tega si lastniki manjših površin ne morejo privoščiti. V kolikor majhni lastniki potrebujejo strokovno pomoč pri gospodarjenju z gozdom, se lahko obrnejo na državno gozdarsko službo, ki deluje pri ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Celotna strokovna pomoč je brezplačna. Privatni lastniki so lahko deležni tudi različnih državnih subvencij, na primer pri spravilu lesa zaradi lubadarja ali vetroloma ali za pomoč in svetovanje pri sajenju. Če se lastnik odloči za tako imenovani »klimatski gozd« (sajenje klimatsko odpornejši vrst dreves), in ne samo smreke, lahko dobi podporo do 5 € za sadiko.

Cilj takšnega gospodarjenja je tudi ohranitev naravnega bogastva za naše potomce.

Nemška politika se že vrsto let zaveda, da majhni lastniki nimajo interesa za aktivno delo v gozdu. Zelo veliko lastnikov živi v mestih in niti ne vedo prav dobro, kje ležijo njihovi gozdovi. Večino premoženja so ti lastniki podedovali in nimajo interesa, da bi gozd prodali. Država je pred leti že aktivno posegla na področje upravljanja z gozdovi majhnih lastnikov s subvencijsko politiko. Z direktno finančno pomočjo je pomagala pri ustanavljanju gozdarskih privatnih združenj in na tak način lahko več manjših lastnikov s skupnim gospodarjenjem pride do boljših pogojev pri spravilu lesa in upravljanju. Gozdovi so oskrbovani, opravlja se gojitvena dela, na koncu pa lastnik od prodanega lesa tudi nekaj zasluži.

V Sloveniji je lastniška struktura podobna kot na Bavarskem. Moda bi morala naša država pomisliti na podobne ukrepe, kot so jih izpeljali v Nemčiji. V bodoče je pričakovati, da bo tudi pri nas vedno manj delovno in strojno usposobljenih lastnikov gozdov.

Nemci so spoznali, da politika maksimalnih hektarskih donosov ne more biti več edino vodilo pri gospodarjenju z gozdovi. Vedno več pozornosti posvečajo ekologiji in biotski pestrosti. Monokulture so se pri spremenjeni klimi in naravnih nesrečah pokazale za bolj ranljive kot biotsko pestra rastišča. Kar pa nas lahko pri njih vedno znova navduši, je pristop, organizacija in takojšnja izpeljava sprememb.