Poslovneži gredo v Izraelu v Tel Aviv, kjer so največje banke in zavarovalnice, za Jude pa se ve, da znajo z denarjem in da imajo svoje finančne mreže razpredene po vsem svetu. Turisti si med večjimi mesti ogledajo Haiffo, znano obmorsko mesto ob vznožju gore Karmel, saj velja, da je bivanje v Haiffi najbolj prijetno.

Bahajski vrtovi na pobočju gore Karmel – vrtovi na strmini odpirajo pogled na pristaniško mesto Haifo ob vznožju Karmela (karmel = božji vinograd). Haifa (haifa = čudovita obala) velja za izraelsko mesto, kjer je bivanje najbolj prijetno.

Za romarje treh monoteističnih ver, kristjane, Jude, katerih je največ, in muslimane pa je obvezen obisk prestolnice, svetega mesta Jeruzalema. Prvotni pomen besede Jeruzalem je mesto miru, s shalom, kar pomeni mir, se Izraelci pozdravljajo, ta napis je videti povsod, v bistvu pa je Izrael vso zgodovino bojevnik. 

Kako krhek je izraelski mir, dokazuje dejstvo, da morajo prav vsi Judje s starostjo 18 let obvezno začeti s služenjem vojaškega roka, in sicer fantje po tri leta, dekleta pa dve leti. Večina Izraelcev ima doma orožje in tudi prostor, kamor bi se umaknili v primeru biološke vojne.

Na Golanski planoti ob meji s Sirijo je še veliko minskih polj iz leta 1967, kjer mine še niso aktivirane. Ker tod beduini pasejo svojo živino še vedno prav tako kot pred 3000 leti, se zgodi, da včasih ni potrebno poskrbeti za zakol…          

Zid, ki ločuje razviti Izrael od revne Palestine in dokazuje, kako oddaljena je sprava med Izraelci in Palestinci. Konflikt med njimi pa traja že 3500 let. Smešna anekdota to opisuje takole. Neki Jud je hodil 30 let molit z zidu žalovanja s prošnjo za spravo med Izraelci in Palestinci. Po 30 letih so ga pričakali novinarji in ga vprašali, kako se počuti. Odgovoril je: “Kot bi zidu govoril.”

Z letalom smo ujeli še zadnji vlak

Domala zadnji vlak pred izbruhom koronavirusa smo ujeli tisti, ki smo se zadnji teden  februarja podali v Izrael spoznavat svetopisemske kraje – od severa države, kjer izvira reka Jordan, do Mrtvega morja. Osrednji je seveda Jeruzalem, mesto molitve, kjer se v sinagogah zbirajo Judje, v mošejah muslimani, v cerkvah pa kristjani.      

Na letališču v Tel Avivu vsakogar pozdravi napis: “Dobrodošli v Izraelu. Vaše življenje nikoli več ne bo takšno, kot je bilo doslej.” 

In res. Ko smo ob koncu našega devetdnevnega romanja zbirali vtise, je bilo slišati številne ganljive misli, ki bodo ostale v trajnem spominu.

Ne tako oddaljeno zgodovino smo spoznavali v parku Yad Vashem, kjer je strnjena žalost zaradi šestih milijonov v zloglasnih taboriščih druge svetovne vojne pobitih Judov, med njimi je bilo milijon in pol otrok. Obiskovalec ima še danes občutek, da ga neka teža tišči k tlom in v tem smislu je postavljen tudi spomenik: šest težkih skal, vsaka za milijon Judov, okrog judovske zvezde, ter stavba z nizko, težko streho, brez sten. V spomin na mrtve otroke je narejen prehod po hodniku v popolni temi. Sveti le nešteto lučk za male dušice, ki so prezgodaj odšle s tega sveta, iz zvočnika pa žalostno odmevajo imena teh otrok. V parku ima svoje spominsko obeležje vsak, ki je rešil kakšnega Juda, tudi nekaj Slovencev spada v skupino t. i. pravičnikov.

Če zavrtiš čas za dva tisoč let nazaj, si v obdobju življenja in dela Jezusa Kristusa in v krajih Nazaret, Betlehem, Ein Karem, Kafarnaum, Samarija, Galilejska Kana, Betfage na Oljski gori in drugih, kjer je Jezus živel, zbiral svoje učence, nagovarjal množice ter delal čudeže. Najpomembnejši je seveda Jeruzalem, kjer se je Jezusovo zemeljsko življenje končalo s križanjem na Golgoti.

Bojevnik, ki hrepeni po miru

Da prideš do izvora be­se­de Izrael, pa je treba pogledati še bolj nazaj. Iz­ha­ja namreč iz za­čet­kov Sve­te­ga pi­sma, pomeni pa bojevnik. Zakaj? Abraham je imel sina Izaka, ta pa sinova Ezava in Jakoba.

Blagoslov očeta Abrahama in nasledstvo je dobil Ja­kob, ki si je potem pri­za­de­val, da bi do­bil tudi Bož­je­ga. Bo­je­val se je z Bo­gom, ga pre­ma­gal in od nje­ga do­bil ime Izrael.

Nje­go­vih dva­najst si­nov je za­sed­lo ro­do­vit­no ka­naan­sko de­že­lo ter za­tem priš­lo pod ob­last egip­tov­skih fa­rao­nov, ki so vse bolj pri­ti­ska­li na izrael­sko ljuds­tvo. Egipčani so na eni strani Izraelce potrebovali za sužnje, na drugi strani pa so se jih bali, ker so se hitro množili ter s tem pridobivali na moči. Vse bolj so zahtevali svojo svobodo – in Bog je bil na njihovi strani. Zato so nad Egipčane prišle šte­vil­ne nad­lo­ge, ki za faraone niso bile do­volj, da bi Izrael­cem dali svo­bo­do. Sle­dil je po­mor pr­vo­ro­jen­cev, če­sar pa je bilo iz­vo­lje­no izrael­sko ljuds­tvo ob­va­ro­va­no.

V no­či pred iz­ho­dom iz Egip­ta so v na­gli­ci jed­li jag­nje z nek­va­še­nim kru­hom in gren­ki­mi ze­liš­či. Po­tem so se pod vods­tvom Moj­ze­sa po­da­li po suhi poti prek Rde­če­ga mor­ja v Ob­ljub­lje­no de­že­lo, v Ka­naan, kjer so Abra­ha­mo­vi si­no­vi nek­daj že ži­ve­li.

V spo­min na »ve­li­ko noč« re­ši­tve iz egip­tov­skega suženjstva so že starozavezni Izrael­ci praz­no­va­li pas­ho. To je bil naj­več­ji ju­dov­ski praz­nik, na katerega so se pripravljali s postom in dobrimi deli tudi v ča­su Je­zu­so­ve­ga živ­lje­nja.

Na zahodnem pobočju Oljske gore, desno od nekdanjega templja, je judovsko pokopališče, kjer si želi biti pokopan vsak Jud, zato so tam grobovi najdražji. Judje svojega odrešenika namreč še čakajo in prepričani so, da se bo ob koncu časov prikazal v templju, tisti, pokopani na njegovi desni, pa bodo prvi zveličani.

Da­nes je za krist­ja­ne veli­ka noč naj­več­ji praz­nik, ko se spo­mi­nja­mo Je­zu­so­ve smr­ti na kri­žu in nje­go­ve­ga vsta­je­nja, s katerim je premagal smrt in odrešil svet. Datumsko se veliko noč določi kot prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni.