V primeru upada poslovanja, ki bo posledica širjenja virusa SARS-CoV-2, bodo delodajalci morebiti primorani tudi k sprejemanju drugih ukrepov, ki pa bodo temeljili na poslovnih razlogih: npr. napotitvi delavcev na čakanje, uvedbi krajšega polnega delovnega časa, uvedbi neenakomernega delovnega časa ali začasni prerazporeditvi delovnega časa.

Našim prispevkom o ekonomiki kmetijske pridelave in prireje ter s tem povezane samooskrbe in podatkom, kako kmetje dolgoročno izgubljajo, saj z izkupičkom od prodaje kmetijskih pridelkov lahko kupijo vse manj drugih dobrin – ne luksuznih, ampak vsakdanjih, v našem primeru konkretno nafte, je piko na i dodal koronavirus. Zaradi njega so hipoma propadle teze, da kmet pač lahko dobi samo toliko, kot dobi, ker je svet postal globalna vas. V njej pa je mogoče vsak trenutek vse dobiti ceneje kot pri najbližjem kmetu. Ponudba je bila vse večja, meja ni bilo ne med državami ne v glavah, neizmerne količine živil na prodajnih policah pa so bile za porabnike samoumevne. Le zakaj bi nas potem skrbela v povprečju okoli 40-odstotna samooskrba v Sloveniji?

Da se lahko čez noč zaprejo meje in bomo potrebovali svojo hrano – tega si niti največji pesimist ni upal več izreči naglas.

Zdaj pa je nenadoma vse postavljeno na glavo, meje se zapirajo, mnenje, da je dobra varnostna ocena države samoumevna, ne velja več. Soočeni smo z dejstvi o deležu samooskrbe pri posameznih kmetijskih pridelkih, ki so iz leta v leto padali; izrazito pri krompirju in svinjskem mesu, pa pri žitih, svojega sladkorja nimamo več, zares nas ne skrbita le prireja mleka in jajc.

Po podatkih Statističnega urada je zaradi razmer, ki so bile zadnja leta neugodne za kmetijstvo (ujme, nizke odkupne cene, velik uvoz) stopnja samooskrbe Slovenije sicer posebno nizka, le 40-odstotna pri zelenjavi ter manj kot polovična pri sadju, krompirju ter celo pri pšenici.

Zaradi obilnega in pestrega uvoza je posledično pešala in zamirala živilsko-predelovalna industrija. In ta je v kriznih trenutkih velikega pomena, saj sicer marsikateremu živilu, ki ni ustrezno predelano, hitro poteče rok trajanja.

Na srečo so se na številnih kmetijah podali v dopolnilne dejavnosti, zato imajo danes marsikaj za ponuditi. In zdaj je pravi čas, da kupci živila nakupijo na kmetijah. K temu poziva tudi država, ki je prej ob opozorilih, kako se razmere v našem kmetijstvu slabšajo in kako pada samooskrba s hrano, vselej popustila pritiskom trgovcev. Ti so uvažali in uvažali vse več, domače pridelke pa pogosto zaradi malenkosti odklanjali. Podobne bitke kot z možnostmi priti na trgovske police so kmetijski pridelovalci bili tudi s prodajo v javne zavode, kjer je na prvem mestu odločala cena; da gre za domače pridelke znanega izvora in višje prehranske vrednosti, pa ni bilo pomembno.

Zdaj se tudi kaže, kako je kmetijstvo, kljub skromnemu BDP, pomemben del gospodarstva.

Toda agroživilski sektor ima svoje posebnosti, ki bi jih bilo treba bolj upoštevati in mu jih priznavati. Na vse to je stalno, z vsako novo izdajo opozarjal Kmečki glas. Zdaj z našimi kmeti vabimo kupce, naj se podajo na podeželje in na kmetijah nakupijo hrano. Marsikaj se da kupiti tudi v zadružnih trgovinah, ki imajo lepo urejene domače kotičke s polnimi policami zdrave lokalno pridelane hrane.

Če bodo v prihodnjih dneh marsikatere trgovine zaprte, pa kmetijske ne bodo, zato velja izkoristiti tudi to možnost. In naj navada tovrstnih nakupov ostane tudi za naprej. Tako bodo kmetijski pridelovalci kljub zdajšnjim težavam pri izvozu vsaj nekaj zaslužili. Kot vse jih čaka plačilo položnic, odplačilo kreditov, nakup krme, semen, gnojil, sredstev za varstvo rastlin…

Kmetijstvo, ki je del gospodarstva, upravičeno pričakuje tudi državno pomoč, ki je bodo deležni ostali sektorji. Ker so zaskrbljujoče tudi informacije o zmanjšanju sredstev za kmetijstvo v naslednji finančni perspektivi, pa vsi upamo, da bodo zadnji dogodki le pomenili potrdilo in opozorilo o potrebni domači pomoči, če bo evropskih sredstev manj.