Evropska unija z ukrepi SKP 2023-2027 podpira digitalizacijo, ker jo prepoznava kot eno od poti do bolj konkurenčnega, odpornega in trajnostnega kmetijstva. Toda ob tehnoloških spremembah se spreminja tudi človek na kmetiji – njegovo delo, znanje, odgovornost in odnos do zemlje.

Kmetijstvo se sooča z več hkratnimi pritiski. Kmetije morajo proizvajati dovolj kakovostne hrane, ob tem pa zmanjševati vplive na okolje, gospodariti z omejenimi viri, se prilagajati podnebnim spremembam in ohranjati ekonomsko vzdržnost. Digitalna orodja lahko pri tem pomagajo, saj omogočajo natančnejše spremljanje proizvodnje in bolj premišljeno uporabo gnojil, fitofarmacevtskih sredstev, vode, energije ter goriva.

Pomemben razlog je tudi konkurenčnost. Kmet, ki lahko na podlagi podatkov bolje načrtuje setev, spremlja zdravstveno stanje rastlin ali pravočasno prepozna težave pri živini, lahko zmanjša izgube in učinkoviteje razporeja svoje delo. Digitalizacija tako ni namenjena zgolj uvajanju novih naprav, temveč izboljšanju odločanja in gospodarnosti.

Evropska unija digitalno preobrazbo umešča v širši okvir Skupne kmetijske politike SKP 2023-2027. Z ukrepi, kot je IRP02 Naložbe v dvig produktivnosti in tehnološki razvoj, vključno z digitalizacijo kmetijskih gospodarstev spodbuja naložbe v povečanje produktivnosti in dodane vrednosti kmetijskih proizvodov. Podpira naložbe v sodobno opremo, raziskave, inovacije, svetovanje, usposabljanje in razvoj podeželskih območij. Pri tem je pomembno načelo, da mora biti tehnologija dostopna različnim vrstam kmetij, tudi manjšim in družinskim, ne le velikim proizvodnim sistemom.

Tradicionalno kmetovanje temelji na izkušnjah, opazovanju narave in poznavanju lokalnih razmer. Digitalna preobrazba tega znanja ne odpravlja, temveč ga dopolnjuje.

Kmet še vedno potrebuje občutek za tla, vreme, rastline in živali, vendar lahko svoje izkušnje primerja z meritvami, zgodovinskimi podatki in napovedmi. Tako se lahko povezuje z institucijami znanja in vključuje v intervencije IRP38 Konzorciji institucij znanja v podporo prehodu kmetijstva v zeleno, digitalno in podnebno nevtralno.

Na njivi lahko senzorji spremljajo vlažnost tal, satelitski posnetki pokažejo razlike v rasti posevkov, navigacijski sistemi pa omogočajo natančnejše delo strojev.

V živinoreji lahko digitalni sistemi pomagajo zaznati spremembe v vedenju živali, spremljati proizvodne kazalnike ali opozoriti na morebitne zdravstvene težave.

V rastlinjakih avtomatizacija uravnava namakanje, temperaturo in osvetlitev.

Takšni sistemi kmeta ne postavljajo v ozadje, ampak upoštevajo, da kmet podatke razume, jih kritično presodi in poveže s stanjem na terenu. Podatek sam po sebi namreč še ni odločitev. Njegova vrednost se pokaže šele, ko ga človek zna pravilno razložiti in uporabiti.

Ko govorimo o digitalizaciji, pogosto najprej pomislimo na stroje, aplikacije in podatke. Vendar je njena najpomembnejša posledica morda prav sprememba človekove vloge. Kmet ni več samo izvajalec fizičnih opravil, temveč postaja tudi upravljavec informacijskih sistemov, razlagalec podatkov, načrtovalec procesov in uporabnik naprednih tehnologij.