Digitalizacija kmetijstva ni več zgolj vprašanje sodobne tehnologije, temveč postaja eden od pomembnih pogojev za konkurenčno, odporno in trajnostno kmetovanje. Evropska unija zato v okviru Skupne kmetijske politike SKP 2023–2027 spodbuja uporabo digitalnih orodij za upravljanje kmetij in podporo odločanju, pri čemer so mladi kmetje posebej pomembna ciljna skupina. Razlog je preprost: generacijska pomladitev in digitalna preobrazba kmetijstva se lahko medsebojno krepita. Mladi, ki prevzemajo kmetije, imajo priložnost, da že ob začetku svoje samostojne poti uvajajo nove poslovne modele, podatkovno podprto odločanje in tehnologije, ki lahko zmanjšajo stroške ter povečajo produktivnost.

Digitalna orodja danes omogočajo zbiranje in povezovanje podatkov o zemljiščih, vremenu, pridelkih, strojih, porabi goriva, gnojilih in fitofarmacevtskih sredstvih. Kmet lahko na podlagi satelitskih posnetkov, senzorjev, GPS-sistemov ali vremenskih podatkov natančneje določi, kdaj in kje bo gnojil, škropil, namakal ali opravil drugo tehnološko operacijo. Takšen pristop pomeni prehod od odločanja predvsem na podlagi izkušenj h kombinaciji izkušenj in podatkov. Evropska komisija digitalizacijo zato razume kot orodje, ki lahko hkrati poveča učinkovitost in konkurenčnost ter zmanjša okoljski odtis kmetijstva. V okviru SKP 2023–2027 je digitalizacija izrecno povezana z modernizacijo kmetijstva, znanjem in inovacijami.

Pomemben razlog za spodbujanje digitalizacije je tudi gospodarska realnost. Kmetije se srečujejo z nihanjem cen pridelkov, energentov in repromateriala, podnebnimi tveganji, pomanjkanjem delovne sile ter vse zahtevnejšimi okoljskimi zahtevami. Digitalno upravljanje lahko pomaga odgovoriti na številne izzive. Sistem za upravljanje kmetije lahko na primer združi podatke o stroških, delovnih urah, porabi goriva in pridelkih ter tako pokaže, katera proizvodnja je dejansko donosna. Orodja za podporo odločanju lahko na podlagi vremenskih napovedi, podatkov o tleh in razvojni fazi rastlin priporočijo optimalen čas namakanja ali gnojenja. Evropska komisija ocenjuje, da bo v obdobju SKP 2023–2027 podpora za digitalne tehnologije zajela več kot 250.000 kmetij.

Pri tem je pomembno, da digitalizacija ne pomeni nujno nakupa najdražje mehanizacije. Pogosto je največja korist v preprostih rešitvah: mobilni aplikaciji za evidenco opravil, sistemu za spremljanje stroškov, satelitskem spremljanju posevkov, digitalnem načrtu gnojenja ali orodju za namakanje. Podatki Eurostata kažejo, da je leta 2023 v EU dobrih 10 odstotkov kmetijskih gospodarstev uporabljajo sisteme za digitalno upravljanje kmetij, medtem ko jih je nekaj manj kot 20 odstotkov uporabljalo vsaj neko obliko preciznega kmetovanja. Razlike med državami so velike, Francija na primer je med vodilnimi, saj je imela pri uporabi sistemov za upravljanje kmetij približno 60-odstotni delež, medtem ko je bila uporaba digitalnih tehnologij v številnih drugih državah precej nižja.

Dobre prakse kažejo, da je uspeh največji takrat, ko tehnologija rešuje konkreten problem in je povezana z znanjem. Na Nizozemskem so kmete s praktičnimi delavnicami učili zbiranja, povezovanja in razumevanja podatkov ter njihove uporabe pri upravljanju posevkov. Izkušnja je pokazala, da sama tehnologija ni dovolj, pomembni so enostavni sistemi, praktična korist in zaupanje uporabnikov. Na Danskem pa pilotski projekti uporabljajo umetno inteligenco in računalniški vid za zelo natančno zatiranje plevelov v krompirju, kjer se sredstvo nanaša ciljno na posamezne rastline namesto na celotno površino. Posebej zanimiva je Irska, kjer digitalizacijo povezujejo s svetovalnim sistemom. Praksa kaže, da lahko uporaba tablic, digitalnih zemljevidov in povezanih podatkovnih baz svetovalcem omogoči kakovostnejše obiske kmetij, dostop do aktualnih informacij na terenu in manj administrativnega dela. Takšen pristop je pomemben tudi za mlade kmete, saj digitalno orodje ni nadomestilo za svetovanje, temveč njegovo dopolnilo.

Slovenija je zaradi strukture kmetijstva pri digitalizaciji pred posebno zahtevno nalogo. Slovenske kmetije so v povprečju majhne in razdrobljene, zato se investicija v napredne tehnologije težje povrne kot na velikih, intenzivnih kmetijah. Hkrati pa so prav manjše kmetije pogosto tiste, ki lahko z dobro izbranim digitalnim orodjem največ pridobijo: z boljšim načrtovanjem dela, zmanjšanjem porabe vhodnih sredstev, natančnejšim spremljanjem proizvodnih stroškov in lažjim dokazovanjem izpolnjevanja zahtev. Evropske izkušnje namreč kažejo, da so med glavnimi ovirami za digitalizacijo prav začetni stroški, pomanjkanje znanja, povezljivost, nezdružljivost različnih sistemov ter negotovost glede koristi.

Zato slovenski Strateški načrt z intervencijo IRP02 podpira naložbe v dvig produktivnosti in tehnološki razvoj, vključno z digitalizacijo kmetijskih gospodarstev. Za mlade kmete je IRP02 posebej zanimiv zato, ker predvideva dodatno stopnjo podpore. Pri podintervencijah B in C je osnovna stopnja 30 odstotkov upravičenih stroškov, ki se lahko za mladega kmeta poveča za 20 odstotnih točk. Pri podintervenciji A pa je osnovna stopnja 50 odstotkov, povečanje za mladega kmeta pa je prav tako mogoče do 75 odstotkov. Torej EU in Slovenija ne želita zgolj mladih ohraniti na kmetijah, ampak jim omogočiti, da jih razvijajo kot sodobna in gospodarsko vzdržna podjetja.