S 1. januarjem 2026 je pričela veljati novela Zakona o zaščiti živali, ki med drugim določa obvezno uporabo analgezije in anestezije (AA) pri kastraciji pujskov do 7. dneva starosti. Ob sprejemanju novele zakona je potekala tudi polemika glede smiselnosti uvedbe obvezne uporabe AA, predvsem anestezije, pri kastraciji pujskov do 7. dne starosti. Izr. prof. dr. Janko Skok, Katedra za živinorejo, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Maribor, član Strokovnega sveta za zaščito živali, je o tem napisal tole izredno zanimivo razmišljanje.

“V kontekstu zaščite in dobrobiti živali je bilo ključno vprašanje, ali bo uvedba tega ukrepa rezultirala v zmanjšanju bolečine in stresa pri pujskih ob kastraciji, sploh v luči ‘ad hoc’ sprejemanja obvezne AA, brez izdelane strategije izvajanja in brez resne strokovne razprave. Protiargumenti, vključno z opozorili o biovarnostnih tveganjih, podani v strokovnih telesih, to je Strokovni svet za zaščito živali, so bili s strani izr. prof. dr. Ožbalta Podpečana, predstojnika Nacionalnega centra za dobrobit živali, takrat celo cenzurirani.

Novela zakona je bila sprejeta že konec julija preteklega leta, vendar se je precej konfuzno dogajanje vleklo vse do uveljavitve zakona, kar je bilo logično nadaljevanje nepremišljene uvedbe danega člena. Na koncu je bila sprejeta odločitev, da bodo delikaten poseg izvedbe anestezije lahko opravljali rejci sami (tudi zavoljo biovarnosti), če se bodo udeležili nekajurnega usposabljanja (5 ur predavanj) s praktičnim usposabljanjem na silikonskih modelih pujskov (30 minut), v izvedbi Nacionalnega centra za dobrobit živali (cena tečaja je bila 400 € + DDV), in s praktičnim prikazom, izvedbo in preizkusom rejca v lastni reji, nad čemer so bdeli terenski veterinarji mentorji.

Izobraževanje se je odvilo šele februarja, torej pol leta po spremembi, kar kaže na popolno nepripravljenost predlagateljev spremembe.

Nacionalni center za dobrobit živali z izr. prof. dr. Podpečanom na čelu je spet, kot že pri sprejemanju člena, deloval ‘ad hoc’, po hitrem postopku preizkušal možne variante posega in končno določil metodo kastracije, ki zadosti črki zakona in so se je rejci torej priučili na usposabljanju.

Podobno kot pri uvedbi spornega člena, ki obvezuje rejce k uporabi AA, je Nacionalni center za dobrobit živali metodo kastracije določil brez resne študije, torej brez znanstvenih dokazov, da je izbrana metoda z uporabo AA za pujske do 7. dneva starosti manj stresna in boleča v primerjavi s kastracijo brez AA, ki je dovoljena po Direktivi Sveta 2008/120/ES. Med usposabljanjem je bilo sicer povedano, da klinična študija »pravkar« poteka in bo v doglednem času objavljena. Po zagotovilih izvajalcev študije, to je Nacionalni center za dobrobit živali, bodo – če izsledki ne bodo govorili v prid izbrane metode – zahtevali temu primerne spremembe (!?).

Bojazen, da se metoda z uporabo analgezije in anastezije uvaja brez premišljene strategije, razmisleka in trdnih znanstvenih dokazov, se je torej izkazala za utemeljeno in to so v internih pogovorih priznali tudi protagonisti študije.

Kako torej poteka »nova« metoda kastracije in v čem se razlikuje od »stare«

Za namen kastracije se pujske moškega spola najprej izloči iz gnezda in se jih premesti v manjši, ločen prostor (navadno je to prenosna kovinska »košara«). Za namen kastracije se pujska najprej »fiksira«, bodisi v posebnem stojalu/držalu, ali pa ga, kakor se v praksi običajno počne, oseba, ki asistira pri kastraciji, prime za vse štiri noge in ga hrbtno pritisne k telesu, da mu onemogoči gibanje in da je predel mod primerno izpostavljen in dostopen. Nato se predel skrotuma/mod površinsko razkuži.

Fiksacija za pujska predstavlja stres in zato v tem času kaže različne znake agonije – a do te točke je postopek identičen pri obeh metodah. Pri stari metodi bi temu takoj sledila kastracija, to je minimalen prerez skrotuma (na obeh straneh), iztis in odstranitev mod z emaskulatorjem (posebnimi kleščami za kastracijo) in lokalna oskrba rane z antibiotičnim pršilom, kar bi pri enem pujsku trajalo cca 10 do 15 sekund, nakar bi pujska vrnili k materi.

Po novi metodi pa temu sledi vbrizganje lokalnega anestetika (prokain+adrenalin), pri čemer iglo najprej zapičimo v skrotum oz. mošnjo, v predel pretina, to je vezivnega »razdelka«, ki ločuje eno modo od drugega. Iglo najprej usmerimo proti enemu modu in jo potisnemo globlje, da del anestetika vbrizgamo čim natančneje v predel semenskega povesma (preplet semenovoda, žil in živcev, ki izhaja iz moda), na mesto, kjer bomo povesmo kasneje prerezali, da odstranimo modo. Nato iglo rahlo izvlečemo, ne popolnoma, ampak le toliko, da jo lahko potisnemo in vbrizgamo anestetik pod kožo skrotuma nad istim modom. Nato iglo spet rahlo izvlečemo in usmerimo proti drugemu modu, jo ponovno potisnemo v predel semenskega povesma, vbrizgamo anestetik, iglo ponovno rahlo izvlečemo in potisnemo pod kožo skrotuma in vbrizgamo še preostanek anestetika pod kožo nad drugim modom. Postopek traja minimalno pol minute; toliko je namreč trajal na demonstracijskem posnetku, ki so ga prikazali na usposabljanju in je prikazoval postopek izveden s strani izurjenega veterinarja.

Poleg trajanja postopka, ki se pri neveščemu izvajalcu še podaljša, gre za precej invaziven poseg, pri katerem je potrebno biti zelo natančen in kjer obstaja velika verjetnost, da ob manevriranju z iglo po skrotumu le-to napačno usmerimo in vbodemo neposredno v modo ali povesmo, kar zelo verjetno povzroči precejšno bolečino. Že vbadanje v skrotum in polminutno manevriranje z iglo po njem gotovo ni neboleče.

Torej, pujsek je med postopkom neobhodno v agoniji, ki traja bistveno dlje kot pri starem postopku kastracije.

Po aplikaciji anestetika se pujska ne vrne k materi, ampak se ga vrne nazaj v »košaro«, kjer morajo pujski počakati 10 minut, da se doseže poln učinek anestetika (učinkovitosti izvedbe in delovanja anestetika pa dejansko ne preverjamo).

Po desetih minutah izvedemo kastracijo po »starem« postopku, kot je opisano zgoraj (torej ponovna fiksacija, prerez skrotuma, iztis mod, odstranitev mod z emaskulatorjem, antibiotično pršilo). Pujsek pri tem postopku kaže primerljive znake agonije, kot pri kastraciji »po starem«.

Po cca 15 minutah izolacije (izolacija od matere za mlado žival predstavlja precejšen stres in pri novem postopku je čas izolacije bistveno podaljšan) in preden se pujska vrne k materi, se mu intramuskularno, na področju vratu, aplicira še analgetik (protibolečinsko sredstvo).

Na tem mestu je potrebno omeniti, da bi bilo pri uvajanju spremembe zakona bolj smiselno najprej uvesti zgolj obvezen analgetik, preden bi skočili v kalne vode obvezne uporabe anestezije pri kastraciji pujskov do 7. dneva starosti.

Glede na opisano obstaja torej utemeljena bojazen, da sprememba z vidika dobrobiti in zaščite pujskov pri kastraciji do 7. dneva starosti ne prinaša nobenega napredka, ampak je morda celo korak nazaj, kar bo morda pokazala tudi omenjena študija.

Se pa ob tem poraja več vprašanj, na katera bi morali odgovoriti pristojni odločevalci. Na primer, ali bo omenjena študija izvedena metodološko korektno in nepristransko, glede na to da je izvajalec študije tudi predlagatelj omenjenega člena in metode? In predvsem, kako je mogoče, da se takšna zakonska sprememba sploh sprejme, preden je izdelana strategija realizacije, zaradi česar se nato na hitro uvaja improvizirane rešitve in šele potem izvajajo študije, ki bodo ugotavljale, ali so uvedene spremembe in rešitve smiselne?

Zdi se narobe svet, ampak v svetu partikularnih interesov je narobe velikokrat »prav«.