S celostnim pristopom k trajnostni pridelavi hrane intervencija Ekološko kmetovanje IRP 19 spodbuja naravi prijazne prakse na slovenskih kmetijah.

Evropska unija podpira pridelavo lokalnih sort koruze predvsem zaradi trajnostnega razvoja, varovanja okolja in dolgoročne prehranske varnosti. Lokalne sorte prispevajo k večji genski pestrosti, kar pomeni večjo odpornost na bolezni, škodljivce in podnebne spremembe. To je pomembno za stabilnost evropskega kmetijstva. Mnoge tradicionalne sorte so se razvile v specifičnih podnebnih razmerah in so bolje prilagojene na sušo, vročino ali revnejša tla. EU v okviru skupne kmetijske politike spodbuja prakse, ki povečujejo odpornost kmetij na ekstremne vremenske razmere.

Podpora lokalnim sortam krepi podeželje, spodbuja krajše dobavne verige ter zmanjšuje okoljski odtis zaradi manjšega transporta in manjše uporabe intenzivnih agrotehničnih sredstev. Z razvojem lastnih semen in ohranjanjem lokalnih sort EU spodbuja večjo prehransko suverenost ter zmanjšuje odvisnost od uvoženega semena in globalnih cenovnih nihanj.

V sklopu Skupne kmetijske politike SKP 2023-2027 intervencija IRP42 prispeva k vzpostavitvi ravnotežje med potrebo po pridelavi hrane in varovanjem okolja ter z namenom ohranjanja genskih virov spodbuja kmetijska gospodarstva k pridelavi lokalnih (avtohtonih in tradicionalnih) sort, ki jim grozi genska erozija. Ohranjanju lokalnih sort je namenjena operacija LO2.

Lokalne sorte koruze se prideluje v veliko manjšem obsegu kot hibride. To so praviloma starejše sorte, ki se v določenih območjih pridelujejo že več let oziroma jih na posameznih kmetijah prideluje že več generacij.

Pridelovanje lokalnih sort koruze je več kot le kmetijska praksa – je naložba v prihodnost, v odpornost prehranskega sistema in v ohranjanje naše skupne dediščine.

Prav s podporo, ki jo prinaša intervencija Ekološko kmetovanje IRP 19, nastaja hrana visoke kakovosti, bogata s hranili in pridelana z odgovornostjo do okolja.

Lokalne sorte koruze po pridelku sicer zaostajajo za sodobnimi hibridi, po kakovosti pa so nadpovprečne. Te sorte so zanimive za ekološke pridelovalce, ki zrnje pretežno namenijo za ljudsko prehrano (koruzni zdrob, koruzna moka) ali pa za zelo kakovostno živalsko krmo. Po obliki zrnja so poltrdinke oziroma čiste trdinke. Odlikujejo se po dobri hranilni vrednosti (visoka vsebnost beljakovin) in po visokem izplenu zdroba in moke.

Slovenske lokalne sorte koruze so prilagojene na specifične pridelovalne pogoje in pogosto predstavljajo avtohtone oziroma udomačene populacije. Med pomembnejše lokalne oziroma slovenske sorte spadajo trdinke in zobanke, ki so se ohranile na kmetijah, kot so npr. nekatere starejše linije, primerne za pridelavo polente in domačo uporabo. Odlikujejo se po dobri hranilni vrednosti (visoka vsebnost beljakovin) in po visokem izplenu zdroba in moke. Med udomačenimi oziroma lokalnimi sortami so najbolj znane starejše trdinke, ki so značilne po trdem zrnju, dobrem okusu in prilagodljivosti na različne tipe tal.

Belokranjska trdinka

Belokranjska trdinka je srednje rana sorta (FAO 250 do 280). Rastlina je močno olistana, visoka okoli 250 cm. Storž je valjaste oblike, število vrst zrnja na storžu se giblje od 12 do 14. Zrnje je debelejše, okroglo in zlatorumene do oranžne barve. Zaradi kakovostnega zrnja ima velik izplen zdroba in moke, zato je primerna predvsem za ljudsko prehrano. Lahko pa se jo uporabi  tudi za kakovostno krmo domačih živali.

Populacija je močno olistana, s širokimi in povešenimi listi, zato se jo seje v redkejšem sklopu okoli 50.000 do 55.000 rastlin na hektar. Primerna je za manj intenziven, ekološki način pridelave, kjer njena kakovost pride še posebno do izraza. Na vseh nižinskih območjih Slovenije daje solidne pridelke. Vzdrževalec sorte je Franc Brodarič iz Gribelj v Beli krajini.

Belokranjska trdinka je edinstven primer v Sloveniji, po dolgotrajnih postopkih je bila uvrščena med avtohtone sorte. Značilnost te koruze je, da je zelo uporabna v kulinariki, saj ima veliko prehransko vrednost in prijeten okus, ki spominja na stare čase. Primerna je za bolnike s celiakijo, ker ne vsebuje glutena. Je zelo trda, zato je za kakovostno moko in zdrob potreben poseben postopek mletja.