Evropska unija spodbuja rejo avtohtonih pasem koz, ker so del genetske dediščine Evrope in imajo edinstvene lastnosti (odpornost na bolezni, prilagojenost na sušo, skromne pogoje reje). Večja genska raznolikost pomeni večjo odpornost kmetijstva na podnebne spremembe in nove bolezni. Prilagojene so specifičnim terenskim razmeram (kras, gore, sušna območja) in potrebujejo manj intenzivno oskrbo. To podpira trajnostno in okolju prijazno kmetijstvo.

Reja avtohtonih pasem omogoča preživetje manjšim kmetijam na marginalnih območjih, ustvarja dodano vrednost skozi lokalne izdelke (siri, meso, tradicionalni proizvodi) ter spodbuja turizem in ohranjanje kulturne krajine. Vse to se odraža v ukrepih Skupne kmetijske politike SKP 2023-2027.

V okviru Festivala gorniškega filma je bil v Cankarjevem domu predvajan dokumentarni film Drežniška koza in njeni ljudje. Film gledalce popelje na strma pobočja severne Primorske, kjer živi edina avtohtona slovenska pasma koze, drežniška koza. Gre za ogroženo vrsto, katere morebitno izumrtje bi pomenilo izgubo dragocene naravne in kulturne dediščine ter prekinitev stoletne vezi med človekom, živaljo in gorsko krajino. Dokumentarni film razkriva edinstveno naravno okolje drežniške koze ter zgodbe lokalnih rejcev, ki svoje znanje, izkušnje in spoštovanje do narave prenašajo iz roda v rod. S svojo predanostjo ohranjajo pasmo pri življenju ter opozarjajo na pomen trajnostnega sobivanja človeka z gorskim prostorom. Kot opozarjajo rejci, ki dobijo letno 29 € na kozo subvencije, je to absolutno premalo. Pasma je namreč kritično ogrožena, zato je njen glavni rejski cilj povečevanje populacije in preprečevanje parjenja v sorodstvu.

Film ni le portret živali, temveč tudi poklon skupnosti, tradiciji in vztrajnosti ljudi, ki kljub sodobnim izzivom ohranjajo način življenja, tesno prepleten z naravo. Nastal je na pobudo prof. dr. Simona Horvata, dolgoletnega raziskovalca drežniške koze, in združuje znanstveni, etnografski ter osebno-pripovedni pogled na sobivanje človeka in živali. Iz odlomka v filmu: »Drežniška koza s prebivalci Severne Primorske sobiva stoletja. Njena vzdržljivost in značaj, oblikovana v surovem alpskem okolju, sta rezultat skrbne nege ter prenašanja starodavnih praks in modrosti skozi generacije.«

V okviru SKP 2023-2027 intervencija IRP42 Lokalne pasme in sorte, katere namen je ohranjanje lokalnih pasem domačih živali, ki jim grozi prenehanje reje, njihove genske raznovrstnosti in izgube biološkega materiala, prilagojenega določenemu okolju.

Drežniška koza je dobila ime po vasi Drežnica, saj je najbolj je razširjena prav na območju te vasi ter Bovca in Tolmina. Živali te pasme so v preteklosti omogočale poseljenost odročnih krajev s težjimi razmerami za pridelovanje hrane. Stroge zahteve nekdanjih oblasti po omejitvi in celo prepovedi paše koz so drastično zmanjšanje stalež koz, predvsem po drugi svetovni vojni. Nekaterim rejcem je uspelo ohraniti nekaj živali in s tem dragoceni del slovenske kulturne in naravne dediščine. Drežniška koza je izrazito pašna žival in zelo primerna za ekstenzivne, skromne pogoje reje. V preteklosti sta se razvila dva načina reje, mlečni in mesni. Na območju Bovca so mlečne reje, na območju Drežnice pa redijo živali v mesnih rejah.