Predpisi Evropske unije o ekološkem kmetovanju zagotavljajo jasno strukturo ekološke pridelave v celotni EU. S tem se želi zadostiti povpraševanju potrošnikov po varnih ekoloških proizvodih ter hkrati zagotoviti pošten trg za proizvajalce, distributerje in trgovce. Temu so namenjene podpore v okviru ukrepov SKP 2023-2027, ki jih dodeljuje EU, vsaka članica pa zahteve določenega ukrepa lahko delno prilagaja razmeram pri svojem kmetijstvu.

V Sloveniji ima ekološko kmetovanje posebno mesto – zaradi raznolike pokrajine, bogatih naravnih virov in tradicije trajnostnega dela z zemljo, zato predstavlja eno pomembnejših poti za trajnostno prihodnost. Vedno več kmetov se odloča za ekološko pridelavo, potrošniki pa vse pogosteje posegajo po izdelkih z ekološkim znakom. Tako se gradi sistem, v katerem sta hrana in okolje v ravnovesju. Tak način podpira Skupna kmetijska politika (SKP) 2023-2027, in sicer ukrep IRP19 Ekološko kmetovanje.

Ta intervencija podpira odgovorno rabo energije in naravnih virov, ohranjanje regionalnega ekološkega ravnotežja, biotske raznovrstnosti in kakovosti vode ter izboljšanje rodovitnosti tal. Pravila o ekološkem kmetovanju spodbujajo tudi visoko raven dobrobiti živali in zahtevajo, da kmetje izpolnjujejo posebne vedenjske potrebe živali.

Potrošnikom velja vabilo, da podprejo lokalne ekološke pridelovalce. S tem ne prispevajo le k razvoju slovenskega podeželja, temveč tudi aktivno sodelujejo pri varovanju narave in zdravja. Vsak nakup ekološkega izdelka je korak k bolj trajnostni prihodnosti.

Ker je ekološka pridelava zahtevnejša od konvencionalne in tudi od integrirane, je pridelkov manj, pridelava pa dražja. Da bi kmetje vendarle imeli možnost pridelano tudi zagotovo prodati, je Slovenija med drugim sprejela uredbo o zelenem javnem naročanju, ki javne zavode obvezuje, da morajo – seveda v dobro svojih oskrbovancev – na svoj jedilnik uvrstiti najmanj 15 % ekološko pridelanih živil.

V javnih zavodih pa še vedno veljata dve merili, in sicer najnižja cena in najpreprostejši način nabave. Tu pa ekološki kmetje s pridelki in izdelki niso in ne morejo biti konkurenčni. Zato javni zavodi še vedno večino hrane dobavijo preko veletrgovcev in se tudi za konvencionalne in integrirane pridelke le izjemoma dogovarjajo direktno s kmeti. Če je pri poslu posrednik nekdo, ki ga zanima izključno in samo zaslužek, je kmet kot prvi v verigi še na slabšem. Pogajata se samo kupec in posrednik, kmet pa mora pristati na predlagano odkupno ceno, ali pa pač ne bo prodal.

Za dosego 15 % eko hrane bi javni zavod lahko kupil kar nekaj solate, različnih vrst zelenjave, pa na primer ekološko pridelana jabolka, mleko in jogurte … Toda za tako pester nabor je potrebnega tudi kar nekaj dela, dogovarjanja, logistike, terminskega usklajevanja … in nenazadnje poznavanja kmetijstva, da se lahko sledi pridelkom in letini. Tu pa se zaplete, ker v javnih zavodih nimajo ali imajo premalo kadra, ki bi se s tem ukvarjal oz. imel voljo za to. Pa tudi odgovornosti, da bi ranljive skupine jedle lokalno, sezonsko, ekološko pridelano, zdravo, je premalo, čeprav pravimo, da otrokom želimo samo najboljše, bolnikom kakovostno hrano, da bodo čim prej okrevali, starejšim v domovih pa naj bo za moč in zdravje. S kakovostno zdravo domačo hrano se otroke v vrtcih in šolah tudi vzgaja, da bodo kasneje tudi zdravi odrasli, ne pa da so že kot mladostniki vajeni instant obrokov, hitre procesirane hrane in uličnega prehranjevanja, ki samo polni želodec in streže očem.

Iz navedenih razlogov je še toliko bolj presenetljivo slišati, da javni zavod zavrne krompir iz integrirane pridelave lokalnega kmeta, ker ga je že kupil. In sicer uvoženega ekološkega, ki je cenejši. Ja, seveda, najlažje je izpolniti merilo 15 % eko hrane z nakupom uvoženega krompirja, pri katerem se ni treba ukvarjati z rokom trajanja in je poceni, ob tem pa sta zadovoljna vsaj dva, javni zavod, ki po liniji najmanjšega odpora sledi zahtevam, in veletrgovec, ki si pri poslu zagotovo mane roke. Ne v Sloveniji ne v državi izvoznici pa nikogar ne briga, na čigavih »ramenih« je bil ta krompir pridelan, da je zdaj lahko tako poceni.

In se kaj s takimi posli naredi za napredek ekološkega kmetijstva v Sloveniji?

Naj k izboljšanju razmer pripomore nedavni razpis IRP04 za naložbe v razvoj in dvig konkurenčnosti ter tržne naravnanosti ekoloških kmetij. Pa da ne bo to spet za ene bel hlebec,  drugim pa bodo ostale samo drobtinice … In da nas ne bo spet presenetila reklama, da ima ena od trgovskih verig naprodaj slovenski krompir. Kaj takega! Kaj šele, če bi bil ekološki!?