»Jaz sem kmetica in to s ponosom povem. Kot kmetica bom dočakala upokojitev, tisto formalno, ko človek po 40 letih začne prejemati pokojnino. Meni bo pripadala iz kmetijskega zavarovanja, torej ne bo visoka, se bo pa vseeno poznalo v družinskem proračunu, ker ne bo treba več vsak mesec plačevati prispevkov.« Takle je bil pogovor med kmeti nedolgo nazaj, v katerem si tudi povedo, da imajo delovne dobe in nadur že toliko, da bi morali že zdavnaj prejemati penzijo, a jih tako kot v preteklosti tudi nadalje čaka v glavnem delo na domači kmetiji.

Koliko delovne dobe ima kmet? Tisti, ki so zdaj stari okrog 90 let in so še pri močeh, lahko mirno rečejo, da dan za dnem delajo že 80 let. Kot majhne otroke so jih naučili poprijeti za delo, kot najstniki so delali več kot za eno delavno moč … O dopustu in vikendih ni nihče razmišljal, pogovori so bili namenjeni planom, kaj se bo – glede na vreme – delalo na kateri parceli, največja nagrada pa je bila dobro in pravočasno opravljeno delo. In dobra letina, za katero se je vselej reklo: z Božjo pomočjo smo pridelali dovolj, da številčna družina ne bo lačna.

Zdaj je kmetov, velikih družin in dobrih letin vse manj. Na mizah pa si ne želimo samo toliko, da ne bomo lačni, ampak pri vsakem obroku tisto, kar paše, kar ponujajo reklame in trgovine, kar je okusno in menda primerno našemu vsakdanu in življenjski filozofiji. Za vse to – in še za več – pa je potrebne ogromno hrane. Poceni hrane, da se lahko tudi odmetava … Žal!

Evropska unija je sprva največji del skupnega proračuna namenjala ravno kmetijstvu. Da ne bo lakote, da bo hrane dovolj za vse. Z včlanjenjem Slovenije sredstva EU pripadajo tudi našim kmetom. Toda ne kot denar, ki se ga dobi kar tako – kot še danes mislijo mnogi –, temveč za pokrivanje razlike med stroški pridelave in prireje in tistim, kar dejansko kmetje dobijo. No, tudi tega pokrivanja razlik je vse manj, čeprav je ukrepov SKP vse več. Zdaj so v to vključeni še drugi vidiki, ne le razlika v ceni, pač pa tudi obdelana krajina, kjer bi se sicer vse zaraslo, urejeno podeželje, zeleni pašniki, kjer se pase živina, kar je eden od najlepših prizorov, ki jih občudujejo turisti. Ja, širokemu spektru zahtev mora slediti kmetijstvo in kmetje.

Zakaj so torej kmetje še vedno tako malo cenjeni? Zakaj ni vsakomur jasno, da z negativno bilanco ne moreš delati iz leta v leto? Zakaj se ne razume, da tudi pozitivna nula ni dovolj, ker podjetje, ki se imenuje kmetija, zahteva stalna vlaganja, veliko amortizacije, zelo veliko dela … Ker mora družina živeti! Zakaj beseda kmet ne pomeni komplimenta, ampak je celo žaljivka. Zakaj se nikoli nikomur kot nekaj negativnega ne prilepi, da je električar, strojnik, šofer (čeprav je veliko predrznih) …, se pa prepogosto sliši: ti si en kmet. Celo Slovar slovenskega knjižnega jezika ima med štirimi navedenimi rabami že pod 2. točko napisano takole: kmet slabšalno – neroden, neuglajen človek: ne bodi tak kmet / kmet je kmet; dopovej mu, ko pa je tak kmet – neumen, omejen človek.

Na tem mestu se takoj pridružujem pobudi mladih kmetov, naj se ta negativni pomen izbriše vsaj iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Ker ni na mestu! In ker je nekatere stvari enkrat pač treba postaviti na mesto! Da bo to izginilo iz prepogoste rabe, bo verjetno preteklo še veliko vode. Da je kmet kralj, itak ne slišiš več. Na tem, da se ga po šahovsko najprej žrtvuje, pa jih dela preveč in zelo hitro. Pa je marsikdaj kmet v primerjavi s slednjimi pravi doktor znanosti …

Tudi ta dejstva je nedavno v kolumni Skozi oči mladega kmeta, ki jo vsak teden objavljamo v Kmečkem glasu, opisal eden od mladih kmetov.

Res je, da so v sklopu SKP tudi sredstva za mlade prevzemnike kmetij, ki so vsekakor dobrodošla tako za tiste, ki se odločijo, da bodo preživljali samo s kmetovanjem, kot za tiste, ki bodo hodili še v službo. A kmetje potrebujejo tudi družbeno okolje, ki bo zanje spodbudno, in spoštovanje, ki pripada poklicu, v katerega je vloženo toliko dela.