Koruza je poleg pšenice in riža v svetovnem merilu najpomembnejše žito. Globalno je njeni pridelavi namenjeno okoli 200 milijonov hektarjev, od tega sta največji pridelovalki Kitajska, ki jo prideluje na približno 43 milijonov hektarjev in ZDA, ki jo prideluje na približno 32 milijonov hektarjev. Koruza je poleg pšenice najbolj zastopano žito v Sloveniji (skupni pridelek obeh predstavlja okoli 80 % letnega pridelka žita). Večji obseg pridelave koruze je posledica usmerjenosti slovenskega kmetijstva v živinorejo in s tem potreb po krmi. V zadnjih letih je približno 40 % njiv zasejanih s koruzo, največ na vzhodu države, predvsem v Pomurju, Podravju in Posavju.

O koruzi kot najbolj razširjeni poljščini, priporočenih hibridih in njenem pomenu za kmetijstvo za Kmečki glas piše dr. Aleš Kolmanič s Kmetijskega inštituta Slovenije.

»Površine s koruzo so se od osamosvojitve do leta 2010 zmanjševale, v zadnjem desetletju (2015-2024) pa se gibljejo okoli 70.000 ha. Skupni pridelek zrnja znaša v povprečju okoli 353 tisoč ton na leto. Hektarski donosi so se po drugi strani v enakem obdobju opazno povečali (povprečje let 2015–2024: 8,9 t/ha), kar pozitivno vpliva na rast stopnje samooskrbe, ki beleži pozitiven trend. V letih 2020, 2021 in 2023 je bil skupni pridelek koruze zaradi nadpovprečnih hektarskih pridelkov celo največji do sedaj, posledično je samooskrba s koruzo v teh letih prvič presegla 100 %. Povprečna stopnja samooskrbe s koruznim zrnjem v zadnjem desetletnem obdobju znaša 90 %.

Koruzo za siliranje se v zadnjih desetih letih prideluje na okoli 30 tisoč hektarjev, doseženi hektarski pridelki pa v povprečju znašajo 44 t/ha. Razmerje med obsegom površin za koruzo za zrnje in silažno koruzo je približno 60:40, pri čemer se po zadnjih trendih v govedoreji zdi, da je silažna koruza dosegla svoj maksimum površin.

Poraba koruze v Sloveniji se zmanjšuje, pri čemer poraba za humano prehrano v povprečju predstavlja 7 % celotne domače porabe koruze, medtem ko se za krmo porabi okoli 86 % koruze. V letih 2019–2022 je bila Slovenija tudi neto izvoznica koruze, kar pomeni, da je izvoz presegal uvoz.

Dr. Andrej Kolmanič, KIS: “Pričakuje se povečanje količin zrnja na trgu, kar bo posledica zmanjševanja obsega živinoreje.“

Zakaj toliko koruze pri nas?

Glavna vzroka/razloga za široko pridelavo koruze pri nas, ki ju pogosto uvrščamo na prvo mesto, sta sorazmerno ugodne naravne danosti za pridelavo koruze in pretežna usmerjenost slovenskega kmetijstva v živinorejo. Koruza namreč omogoča razmeroma poceni pridelavo največje količine energije na enoto površine, kar je še posebej ugodno za živinorejske kmetije z omejenimi površinami. Vendar pa se oba dejavnika počasi spreminjata, prvi zaradi posledic podnebnih sprememb, drugi pa zaradi trendov zmanjševanja obsega živinoreje. Kljub vsemu podatki kažejo, da spremembe še nimajo dovolj velikega vpliva na odločitev kmetovalcev o zmanjšanju pridelave koruze.

Kmetje in stroka so se dobro prilagodili na spremenjene podnebne razmere in izvajajo ukrepe, s katerimi te posledice izkoriščajo v svojo korist. Eden od teh ukrepov je zamik začetka setve za približno 14 do 21 dni, kar omogočajo toplejše pomladi. Znano je, da je koruza precej občutljiva na sušo in vročinske valove, saj njene najbolj občutljive razvojne faze sovpadajo z obdobjem poletne vročine in sušami, kar predstavlja precej veliko tveganje za izgube pridelka. Razmeroma preprosta tehnološka prilagoditev v smislu zgodnejše setve in izbira zgodnejših hibridov s primerljivim potencialom za pridelek zrnja  to tveganje vsaj deloma zmanjša.

Ostali dejavniki, ki vplivajo na pridelavo koruze pri nas in jih je smiselno omeniti, so še razmeroma enostavna in stroškovno ugodna pridelava koruze, boljša ekonomičnost pridelave v primerjavi z ostalimi žiti, dostopnost do najnovejših hibridov in s tem do dobrega potenciala pridelka, dostopnost do mineralnih gnojil, na terenu pa je tudi dovolj mehanizacije (od setve do žetve) ter vzpostavljene odkupne verige.

Skrb za naprej povzroča pojav novih škodljivih organizmov v pridelavi koruze in tudi večanje števila generacij že obstoječih škodljivcem, kot je npr. koruzna vešča. Čeprav suše zaenkrat še niso vsakoletno dejstvo,  so kmetje marsikje še vedno pripravljeni tvegati s pridelavo koruze. Podatki hektarskih donosov kažejo, da so bile najintenzivnejše suše v letih 2001, 2003, 2013 in 2022, ko so bila daljša obdobja pomanjkanja padavin na večjem delu države. Pogostejši so izpadi pridelka na regionalni ravni ali pa izpadi pridelka v manjšem obsegu, kot je to skoraj vsako leto na Primorskem. Takšni izpadi so pogosto povezani tudi s setvijo koruze na neustreznih zemljiščih, kot je primer Prekmurja, kjer je prisoten peščeni pas Gančani-Lipa-Turnišče, ali z neustrezno kmetijsko prakso, kot je setev koruze, ki sledi dvema odkosoma ljulke. Smiselno bi bilo iskati alternative pridelavi koruze na neustreznih zemljiščih, kjer do škod prihaja skoraj vsako leto.«

Pridelava koruze ostaja tudi v prihodnje pomemben del slovenskega kmetijstva, vendar se pričakujejo številni izzivi, povezani s podnebnimi spremembami, škodljivci in ekonomsko nestabilnostjo trga. Žlahtniteljski napredek bo prinesel nekatere rešitve, vendar so iluzorna pričakovanja, da bomo z novimi sortami lahko uspešno pridelovali koruzo na neprimernih zemljiščih. Zaradi naštetih izzivov in zahtev glede kolobarjenja ni pričakovati pomembnega povečanja površin koruze, temveč rahlo zmanjšanje. Kljub temu pa se pričakuje povečanje količine zrnja na trgu, kar bo posledica zmanjševanja obsega živinoreje. Posledično bo Slovenija v ugodnih pridelovalnih letih ohranila status neto izvoznice koruze.