Kadar se o marsičem ne sme govoriti, kljub temu pa osrednji mediji potrebujejo t. i. udarne prispevke, ki se jih potem gloda, so nemalokrat na udaru kmetje. Letošnje leto se je tako začelo s kokošmi in jajci. S kokošmi, ki so v kletkah in jih je tudi tam preveč, in z jajci, za katere obstaja neka možnost, da bi bila rizična za prehrano. 

Ja, vsi smo za to, da vse živali živijo v prijaznih rejah in da je vsa hrana neoporečna. Toda doslednost mora veljati v vsej verigi – od kmeta do trgovine, in ne samo za kmeta. Nedavno mi je znanka, ki spada med natančne potrošnike, povedala, da je v eni od trgovskih verig kupila jajca. Potem je doma preverila partijo in ugotovila, da je bil že dobrih deset dni nazaj na spletu zaznamek, da je tisti lot morebiti sporen za prehrano. Toda v trgovini so jih še vedno prodajali, mnogi so jih že kupili in pojedli, verjetno nihče ni zbolel, vsekakor pa nihče ni delal v nebo vpijoče zgodbe. Ker potem bi linč vključeval tudi trgovca, ki s polic ni takoj odstranil teh jajc, to pa ne gre, ker taisti trgovec daje pomemben kos kruha tudi izbranim medijem. Pri denarju pa se vse neha, saj veste …

Upajmo, da se ne bo vse nehalo tudi z našim kmetijstvom. S trgovinami se zagotovo ne bo, ker kolikor manj bo kmetov in samooskrbe, toliko več bo uvožene hrane, pri kateri gre tudi za dober denar. In tu se vse začne. Čeprav se za marsikateri del uvožene hrane ve, da je pridelana in prirejena po drugačnih, veliko manj strogih normativih. A jesti moramo vsi, hrana je nujna, trgovina torej tudi … Skoraj … Zakaj?

Na kokoši, pitane piščance in na splošno na varnost hrane imam vsaj dve zanimivi zgodbi iz otroštva. Ko še ni bilo govora o podnebnih spremembah in so bile bolj mrzle in bolj zasnežene zime, so skoraj dnevno v hiše vstopali »naši ljudi«, kot se jim je reklo na vasi. Nič niso pozvonili, kar pojavili so se. »Maš kej komperja,« je bilo namesto pozdrava – in vselej so ga dobili. Enkrat pa je bilo treba po krompir v klet … in v tem času je iz skrinje izginilo pet doma trajnostno vzrejenih piščancev.  Od jajc, prirejenih po načelih dobrobiti za nesnice, koklje do krme za dobre trikilogramske piščance, vse je bilo domače, lokalno, vsa sledljivost je bila znana, cela »veriga« se je odvila na enem mestu. Samo meso so pojedli drugi.

Ob drugi priliki, ko je prišla druga ekipa, pa je bilo zastavljeno vprašanje: »A je kašna kura črknla?« Ja, res je, zakopana je na gnojišču … že dober teden. Ob teh podatkih so dotični samo zamahnili z roko, odkopali kokoš in jo odnesli. Rejec kokoši se je sicer bal, da bi kdo zbolel, ter jih na to tudi opozoril. A vse skrbi so izpuhtele, ko je ob naslednjem obisku izvedel, da je bila pečenka izvrstna.

Takšne zgodbe so nekdaj krožile po vaseh, vsi so se smejali in nikogar niso linčali. Morda se je zaradi hrane tudi zbolevalo manj. Kaj pa vem. Vsekakor pa smo hrano mnogo bolj cenili, kot jo danes, in temu oziroma takratni ceni primerno je bila tudi pridelana. Danes, ko potrošnik želi čim cenejšo hrano, v vsakem obroku meso, sveže žemlje ob osmih zvečer in jagode za novo leto, na drugi strani pa trgovci hočejo masten zaslužek, mora vse to kmet pridelati praktično zastonj. Da bi to nekako zmogel, mu stroka in oblast predpišeta pogoje pridelave, prireje … vse zgolj v zadovoljstvo trgovca in potrošnika. Če gre pri tem kaj narobe, gre na račun kmeta.

Ker pišem o perutnini in dobrobiti, je prav, da navedem, da so rejcem, ki pri nas izvajajo rejo v t. i. alternativnih sistemih, namenjena sredstva v okviru strateškega načrta SKP 2023-2027. Za rejo najmanj 350 nesnic pripada podpora v višini 239 evrov/GVŽ (manjša gostota naseljenosti) oz. 117,92 evrov/GVŽ (obogatitveni material), pri čemer ena kokoš predstavlja 0,004 GVŽ. Za rejo najmanj 500 pitovnih piščancev pa rejcu pripada subvencija v višini 44,14 evrov/GVŽ (manjša gostota naselitve) oz. 31,29 evrov/GVŽ (obogatitveni material). Podpora za izvajanje teh zahtev je letna in krije dodatne stroške in izpad dohodka zaradi prevzete obveznosti.

Prav bi bilo, da nekdo pokrije tudi izpad dohodka, ki ga kmetu dela družba. Nenazadnje mu je dolžna opravičilo – če mu že nadomestila noče dati, za neupravičeno kratenje ugleda, kazanje nanj kot na dežurnega krivca in nenazadnje za razvrednotenje njegovega častnega dela – pridelave hrane. Ob vsem tem pa ga prikrajšamo še za njegovo osnovno sredstvo – zemljo, z neotesanim koriščenjem kmetijskih površin, prehitrimi spremembami namembnosti za infrastrukturo, ki za vselej uniči kmetijsko zemljo, vse preveč divjadi in zveri … Pač ne delujejo vsi trajnostno v korist narave in kmetijstva in ni vsem mar dobrobit (živali in ljudi).