Avtohtone pasme ovc so belokranjska pramenka, bovška ovca, istrska pramenka, jezersko-solčavska ovca in oplemenjena jezersko-solčavska ovca. Ker se je število rej z avtohtonimi pasmami drobnice in število živali vse bolj zmanjševalo in jim je grozilo izumrtje, so bile uvedene podpore iz sredstev Skupne kmetijske politike.

V okviru SN SKP 2023 – 2027 so za rejo lokalnih pasem, ki jim grozi prenehanje reje, namenjena plačila iz podukrepa 10.1 – Plačilo kmetijsko-okoljskih-podnebnih obveznosti.

Bovška ovca izvira iz prvotne bele ovce, ki je bila nekdaj razširjena v alpskem svetu. Pasma je nastala v zgornji Soški dolini, na širšem območju Bovca in Tolmina, ime je dobila po kraju Bovec, kjer je razširjena še danes. Bovška ovca je manjšega okvirja. Po telesu so večinoma obarvane belo, nekatere tudi črno ali rjavo. Ovce in ovni so brez rogov, s srednje dolgim repom.

Bovško ovco odlikujejo dobra odpornost, miren temperament in prilagojenost na skromne pogoje reje. Ovce so sezonsko plodne in jagnjijo enkrat letno. Prilagojene so za pašo na hribovskih in gorskih pašnikih. Za bovško pasmo je značilna dobra mlečnost.

Tradicionalni sistem reje drobnice v času vegetacije vključuje pašo in planinsko pašo na strmih in hribovitih pašnikih. Večji tropi ostajajo v dolini. Pozimi temelji hlevska reja samo na voluminozni krmi. Po odstavitvi jagnjet poteka tradicionalna molža na planinah, kjer vse mleko predelajo v sir in skuto. Pasma je namenjena tudi prireji jagnjet, volna je pri bovški pasmi drugotnega pomena. S planinsko pašo ovc čez poletje preprečujejo zaraščanje strmih in odročnih pašnikov.

Istrska pramenka se je oblikovala na območju Krasa in Istre, kjer so ovčarji redili domačo, avtohtono ovco, ki so ji rekli istrijanka, kraška ovca, primorska ovca in celo ovca surove volne. Ime je dobila po polotoku Istra in izrazito dolgi pramenasti ter grobi volni. Istrsko pramenko so redili predvsem zaradi njenih izrednih lastnosti, kot so sposobnost dolge hoje in paše med kamenjem. V Sloveniji je danes populacija istrske pramenke majhna in jo redijo samo na majhnem številu kmetij na območju Krasa in Istre.

Istrska pramenka je ovca precej velikega okvirja, živali so srednje omišičene. Ovce so praviloma brez rogov, ovni imajo dobro razvite in nazaj zavite rogove. Barva plašča je bela, s temnimi pikami po glavi in trupu. Nekatere živali so lahko tudi črne barve. Vime je pravilne oblike, relativno veliko, visoko in dobro pripeto, z velikimi ter lepimi seski. Ovce pasme istrska pramenka so sezonsko plodne.

Belokranjska pramenka je ena od slovenskih avtohtonih pasem ovc, ki je namenjena prireji jagnjetine. Stopnja ogroženosti te pasme je ocenjena na kritično. Nekoč so jo redili na obeh bregovih reke Kolpe, predvsem v hribovitih in kraških predelih Bele krajine, kjer so še danes razmere za kmetovanje zelo slabe. Belokranjska pramenka je skromna in odporna ovca, dobro prilagojena na kamnite kraške pašnike.

Prevladujejo živali bele barve z značilnimi črnimi lisami ali pikami po glavi, s črnimi ušesi in črnimi pikami po nogah. Črne lise so redkejše v predelih, ki so poraščeni z volno. Živali imajo zelo dolg rep, ki sega skoraj do tal in je ravno tako porasel z resasto volno. Ovne krasijo rogovi. Ovce te pasme tehtajo med 30 in 50 kg, ovni malo več, vendar le izjemoma več kot 70 kg. V nižinskih krajih so ovce težje, na kraškem terenu pa lažje. Živali imajo dolgo resasto volno, ki jih dobro zaščiti pred mrazom in dežjem.

Jezersko-solčavska ovca je v Sloveniji najštevilčnejša. Razširjena je po celotnem območju Slovenije, največ tropov pa je še vedno na njenem izvornem lokalnem območju na Jezerskem in v okolici Solčave ter Luč v Zgornji Savinjski dolini. Povprečna velikost tropov je od 30 do 40 živali, le redki imajo več kot 100 živali v tropu. Najpomembnejši rejski cilj je ohraniti velikost populacije ter njeno odlično lastnost, celoletno poliestričnost. Živali jezersko-solčavske pasme so brezrožne in večinoma bele barve. Pri belih ovcah je zaželena temna barvna lisa okrog oči t. i. očala ali pod očmi t i. solza. Živali so srednje velikega okvira, noge so čvrste in dolge, kar jim omogoča dobro hojo po strmih gorskih pašnikih. Telesna masa ovnov je od 80 kg do 100 kg, pri ovcah pa je med 65 in 80 kg.