Minil je november in z njim prvi teden slovenske hrane. Ob pomoči učiteljic in vzgojiteljic in drugih ter ob podpori kmetijskega ministrstva se je govorilo o kruhu, mleku, medu, jabolkih, o domačih pridelkih in izdelkih ter o njihovem pomenu za zdravje, pa tudi o delu kmetov in pomenu kmetijstva.

Že od leta 2011 pa obeležujemo dan tradicionalnega slovenskega zajtrka, ki ga sestavljajo kruh, mleko, med in maslo ter jabolka. Od navedenega smo samo pri mleku samooskrbni, celo viške priredimo. In te viške se predela v sir, maslo, jogurte …

O samooskrbi Slovenije se prireja okrogle mize, posvete, konference … Tudi predsednica države organizira svoj forum in skoraj bi človek pomislil, da se »vrh« zaveda, kaj je za vsako državo najbolj pomembno. Potem pa pride v javnost »mnenje« glede masla, češ da ne spada v zdrave obroke, zato se otroke ne sme navajati na zajtrke in malice s putrom, ker živalske maščobe povzročajo srčno-žilne bolezni in debelost. Med pa je verjetno presladek? Raje naj vsi jemo sir iz oreščkov, pijemo sojino in kokosovo mleko ter drugo novodobno hrano neznanega izvora, ki je k nam prišla v ladijskih kontejnerjih preko ene ali druge velike luže. Da oreščke, sojo, kokos … tretirajo, da med prevozom ne splesnijo, postanejo žarki, da se ne zaredijo škodljivci in glodavci, tega nihče ne pove. No, še prej pa je uporabljeno marsikaj, kar je pri nas prepovedano, pri pridelavi teh živil in zatem v postopkih predelave. Eni pravijo, da to skorajda ni več hrana …

Evropski zeleni prehod ne podpira dolgih prevozov in velikih ogljičnih odtisov, ampak pri hrani lokalno, iz bližine. V Sloveniji je iz bližine največ mleka, ki ga mlekarne še predelujejo tudi v maslo in sir. Rejci se ob prenizkih odkupnih cenah trudijo primanjkljaj pokrivati s kakovostjo, ki je nagrajena za ustrezne vsebnosti maščob in beljakovin ter za nizko število somatskih celic. Ko teh »nagrad« ne bo več, se kmetijstvu piše še slabše.

Nedavno sem slišala zanimive podatke o eni od naših odkupnih postaj mleka. Pred kakimi 40 leti je tam oddajalo mleko 800 kmetov. Obračun so delali v mlekarni, zato sta vsak mesec tja potovali dve kartonski škatli podatkov o odkupu iz vsake kmetije, nazaj pa je prišel denar. Na prelomu tisočletja je taista odkupna postaja mleko odkupovala od 110 kmetov. Danes jih je ostalo še 17. Količine sicer niso nižje, in še sreča, da vsaj pri enem kmetijskem pridelku nismo samo na 10, 20, 30 % samooskrbe.

Je pa vprašanje, kako dolgo bo še tako. V preteklosti se je naš kmetijski vrh z ministrom na čelu udeleževal gospodarskih delegacij, ki so potovale na Kitajsko, da tam poiščejo trge. Za sektor kmetijstva je bil zanimiv izvoz mleka, ker so si kitajski starši želeli otroke hraniti z mlečnimi beljakovinami, ki prispevajo k rasti mišic in zdravju kosti – da bi pač malo zrasli v višino. Dogovore in izvoz mleka na Kitajsko se je promoviralo kot dosežek. Koliko smo ga dejansko izvozili, ne vem. Je pa tako, da so Kitajci že tako »zrasli«, da v Evropo izvažajo vse več, z električnimi avtomobili so nas zasuli, in poznavalci pravijo, da bo temu sledila hrana.

Kaj to pomeni za EU in slovensko kmetijstvo? Nič dobrega!

Da naši kmetje sploh preživijo – večina jih je na območjih z omejenimi dejavniki za kmetovanje, sprejemajo številne ukrepe in sheme SN SKP, tudi za aktualno programsko obdobje. Evropa to podpira, ker ni nemogoče, da bi bili lahko tudi lačni. Vojne so v bližini, napetosti tudi.

Še bolj pomembno pa je, da vsaka država poskrbi zase. In poskrbi naj tisti, ki ima kaj pojma, ne pa tisti, ki jabolka in hruške ter kokos in oreščke meče v isti koš …

Bližajo se božični in novoletni prazniki. Bo po družbenih omrežjih zakrožilo, da so uvoženi oreščki bolj zdravi od domačih orehov in lešnikov?