Zblojenost planinskega, pohodniškega, zelenega turizma
Marko Mali iz Tržiča je za Kmečki glas poslal med drugim naslednjo vsebino: “Skoraj šest desetletij je moje življenje povezano z naravo. Po poklicu sem veterinar in ni me sram povedati, da sem tudi lovec. Poleg tega se z znatno pomočjo sina in partnerke v zadnjem desetletju trudim ohraniti gorsko kmetijo. V naštetih vlogah se v zadnjem času vse pogosteje zalotim v razmišljanju o vplivu sodobnih trendov turizma na naše naravno okolje.”
Gospodarska panoga, ki jo je treba izvajati odgovorno do vseh
“Pravzaprav ne morem razumeti, s kakšno lahkoto ob nekonsistentni politiki države, lokalnih skupnosti in kapitala ter ob pomoči medijev vabimo v naravo, predvsem v planine turiste, ki so bolj ali manj željni oddiha in sprostitve. Mnoge namreč privabljajo zgolj atraktivne točke in vabljiva kulinarična ponudba v planinskih postojankah, svoje pa k temu dodajo še glasovanja za »naj« kočo, spodbujanje čim bolj pogostih obiskov določene planinske točke in še bi lahko naštevali. Moderna je postala hoja po brezpotjih, turno smučanje in krpljanje, jadralno padalstvo, množični spusti v različnih oblikah po brzicah in kanjonih rek, …. Povsem samoumevno je postalo gorsko kolesarjenje, tudi izven označenih poti; vse več jih je, ki si pot na planine olajšajo z motokros motorji in štirikolesniki. Na večerjo na planini so tekom letošnje poletne sezone petičneži lahko poleteli celo s helikopterjem…
Vse kaže na to, da nihče od promotorjev in organizatorjev planinskega, pohodniškega, sprehajalnega in drugih oblik tovrstnega turizma v naravnem okolju ne pomisli na negativne posledice masovnega obiska. Nihče se ne vpraša, kolikšen obisk določena planinska površina brez škode za okolje sploh prenese.”
Več o negativnih vplivih množičnega turizma na kmetovanje pa v Kmečkem glasu.