“Najpomembnejša tema na področju našega kmetijstva je zaščita kmetijskih zemljišč in gospodarjenje z njimi. Kmetijska zemlja bi morala biti stoodstotno zaščitena in konec,” za Kmečki glas piše kmet Anton Jakopič iz Podpeči, Videm-Dobrepolje. 

Apetiti po kmetijski zemlji so v zadnjem času vse hujši. Obrtne cone, stanovanjske soseske, vse bi radi gradili na kmetijskih zemljiščih. Kot po pravilu so vsi trgovski centri zgrajeni na ravnih kmetijskih površinah. Nisem še videl, da bi bil kakšen trgovski center zgrajen kje v bregu ali na kakšni kamniti površini.

Najbolj paradoksalno je, da so na kmetijskih površinah zgrajeni domala vsi prehrambni trgovski centri, ki v 80 % prodajajo uvoženo hrano, pri nas pa zaradi nekonkurenčnosti dnevno propadajo kmetije ob manj kot 50 % samooskrbi.

NE obrtnim conam in stanovanjskim soseskam na kmetijski zemlji

Kaj to pomeni za našo prehransko varnost, se ob svetovnih dogodkih, ki se dogajajo okoli nas, res lahko resno vprašamo. Obrtnih con imamo v Sloveniji dovolj, samo izkoristiti jih je potrebno. Niso potrebne nove na njivskih površinah. Delavcev ni nikjer, obrtniki jamrajo, da jih ne dobijo. Izobražujemo pa množično politologe, novinarje, pravnike, ekonomiste itd., ki potem stavkajo in jamrajo, da nimajo dela. Mi pa veselo gradimo obrtne cone na kmetijskih površinah – za tuje delavce. Magna recimo je primer ene večjih neumnosti. Tudi Yaskava v Kočevju bi lahko stala na nekmetijskih površinah, ne pa na najlepši kmetijski zemlji poleg še delujočih hlevov, ki tudi potrebujejo prenove in posodobitve. Okoli Kočevja je stotine hektarjev zemljišč, ki jih ne bi bilo škoda.

Takšnih primerov je še veliko. V Sloveniji imamo najmanj 150.000 praznih stanovanj, kar je ob sedanji nataliteti dovolj za nadaljnjih 50 let. V nekaterih predelih Ljubljane je prazno vsako drugo stanovanje. Samo sistem je potrebno urediti, da bodo oživela. Mi pa vpijemo o pomanjkanju stanovanj in veselo gradimo za trg, tudi na njivah, za neznane kupce neke moderne kocke, ki še hišam niso podobne, ki kvarijo okolico in uničujejo našo zemljo. Ne vem, kam so poniknili urbanisti in ali sodobni arhitekti res nimajo nobenih idej več, da ne zmorejo narediti drugega kot škatlo z ravno streho in brez napušča. Ko pozvoniš na vratih, pa preko zvonca slišiš v angleščini »I don’t speake Slovenian« (Ne govorim slovensko).

Dedna zakonodaja, lastništvo in solastništvo

Popolnoma neustrezna in zastarela dedna zakonodaja dopušča lastništvo kmetijskih zemljišč nekmetom in dovoljuje dedovanje v odstotkih, ki privedejo do tega, da je po nekaj generacijah na enem koščku zemlje po 50 solastnikov. Takšna zemlja se po pravilu zaraste in je nihče ne more uporabljati, niti sprejeti v zakup niti kupiti. Tega je v nekaterih predelih ogromno, na primer v občini Osilnica. Rešiti ta problem je velik zalogaj, kdo ga bo rešil.

Res bi bila zanimiva analiza, koliko kmetijskih zemljišč v Sloveniji je v lasti več kot treh solastnikov.

Gasilski ukrepi pogasijo ogenj, nimajo pa dolgoročnih učinkov

V zadnjem času sicer opažam močnejše prizadevanje kmečkih organizacij in združenj, predvsem Kmetijsko gozdarske zbornice, Zadružne zveze, Slovenske kmečke zveze pri SLS in Sindikata kmetov za skupne nastope in prizadevanja za urejanje razmer v kmetijstvu, vendar mislim, da je problematiki zemljišč posvečeno premalo pozornosti.

Prestrukturiranje slovenskega kmetijstva je nujen in neizbežen proces, ki se bo še nadaljeval, v to nas sili ekonomika in globalizacija, ki našemu kmetijstvu v nobenem segmentu ni naklonjena.

Manjše kmetije se bodo še zapirale zaradi ekonomske logike, vendar ni prav, da propadajo stihijsko.

Zaradi neurejanja razmer mnogokrat propade tudi kmetija, ki bi bila morda perspektivna, pa ji nihče ne priskoči na pomoč. Ukrepi pomoči v kmetijstvu delujejo včasih samo gasilsko, pogasijo ogenj, nimajo pa dolgoročnih strateških učinkov ne za posameznega kmeta ne za kmetijsko stabilnost na državnem nivoju. Če bi tej temi dali večji poudarek na vseh »frontah«, bi morda tudi kaj premaknili.

Nič se pa ne bo premaknilo, če se kmetje ne bomo sposobni organizirati tako, da bomo imeli vsaj nekaj poslancev v parlamentu in seveda tudi v drugih organizacijah in segmentih družbe, ki se posredno in neposredno dotikajo kmetijstva in podeželja.

Zadnjih nekaj mandatov v parlamentu ni niti enega kmeta. Bral sem, da v švicarskem parlamentu in v parlamentih kantonov sedi po 20 do 25 % kmetov. To je visoko razvita industrijska država, pa se vendarle zavedajo, da so kmetje ne samo pridelovalci hrane, ampak tudi vzdrževalci krajine in porok poseljenosti prostora, ki je zelo pomemben vidik vsake države.

Nič se tudi ne bo premaknilo, če te problematike ne bodo začutili vsi prebivalci Slovenije, zato mora biti stalna tema na vseh forumih in v vseh sredinah.