Delaven in zagnan mladi prevzemnik kmetije, ki ga je kljub številnim sposobnostim še najbolj pritegnilo kmetovanje, si v teh časih zaskrbljen zastavlja številna vprašanja. Nejc Rus iz Pristavlje vasi se sprašuje, kdaj bo vodilnim v kmetijstvu in naši politiki jasno, da so kmetje vezani na proizvodnjo. “Ne vem, zakaj kmetijsko ministrstvo, Sindikat kmetov, KGZS, kmetijske zadruge … in vsi, ki naj bi delali v dobro kmetov, ne sprejmejo ukrepov, ki bi kmete dejansko zaščitili.”

Treba je samo postaviti minimalno odkupno ceno naših proizvodov, meni Nejc Rus.

“Končni izdelki, npr. mleko in meso, v trgovinah ne izgubljajo na ceni popolnoma nič, odkupne cene mleka, mesa in ostalih naših proizvodov pa padajo. Naj že enkrat eden premore toliko logičnega razmišljanja, da se sankcionira tistega, ki želi odkupiti ali prodati osnovne dobrine pod proizvodno ceno.”

Cene mleka in mesa so odkupovalci zbili pod proizvodno ceno, predelovalna industrija in trgovine pa tudi zdaj kujejo dobičke! Zakaj nikoli ne more imeti kmet nič od tega, ampak se ga vedno izkorišča in zatira?! Pa ne da bi sedaj kmet postal vojni dobičkar, ampak naj bo samo toliko plačan, da pokrije stroške in normalno živi.

Samo tako bomo lahko povečali samooskrbo. “Odgovorni, pravite, da želite povečati samooskrbo na 50 %, s svojimi potezami pa samo kopljete grob slovenskemu kmetu. Če bo šlo tako naprej, boste slej kot prej pripeljali samooskrbo na 5 %!
Tisti kmetje, ki imajo (imamo) večjo proizvodnjo, s 700 evri na mesec nikakor ne moremo pokriti izpada prihodkov zaradi padca cen, poleg tega pa te izgube niti ne moremo dokazati.”

Trenutno poraba živil ni nič manjša, mogoče je celo večja, a vsako krizo se želi obesiti na pleča slovenskega kmeta. Naj bo temu že enkrat konec!

“Ne zahtevam nobene finančne pomoči države, samo naj ima lokalno pridelana hrana prednost pred uvozom in naj se že enkrat postavi minimalno ceno proizvodov. Kmet namreč za svoje mesečno/letno delo in vlaganja/rizike dobi 25 do 30 procentov, ostalo pa pobere predelovalna industrija in trgovec!”

Zakaj mora v Sloveniji vsaka stvar najprej propasti, šele nato se jo ceni? Dobro se ve, kakšna je zgodba s sladkorno peso, krompirjem, pšenico in še bi lahko našteval – ko stvar spravimo na dno in moramo potem uvažati, šele takrat jo znamo ceniti. Nas to res ne more nič naučiti? Ali mora res samo nekaj ljudi obogateti, vsi ostali pa obubožati?

“Poznam veliko kmetov po Sloveniji in lahko garantiram, da bi bili pripravljeni pridelovati veliko tistega, kar uvažamo, samo naj se postavi ceno, ki je rentabilna, in zagotovi odkup.

Vedeti pa je treba, da slovenski kmetje zaradi geografske lege in težjih pridelovalnih razmer (majhne parcele, oteženo namakanje, veliko zemlje slabše kvalitete, …) ne morejo pridelovati po tako nizkih cenah, po kakršnih se hrano dobavlja iz držav, iz katerih je do sedaj uvoz potekal nemoteno, sedaj pa je vse skupaj zaškripalo. Upam, da bo kdo od vodilnih v naših državi prebral ta zapis ter pomagal dvigniti samooskrbo,” zaključuje Nejc.