Letos je bila zahtevna tudi pridelava paradižnika, saj je deževje povzročalo hitro širjenje bolezni. Zaradi obilice vlage v tleh in v zraku nismo imeli težav samo vrtičkarji, ampak tudi profesionalni pridelovalci v rastlinjakih.

Jaz pridelujem paradižnik na vrtu in ga – tako kot večina – pokrijem s folijo (naredim strešico). Zato ga je seveda treba vso sezono zalivati. Letos smo imeli kar nekajkrat točo oz. sodro in po vsaki sem pregledala folijo, če je še cela. Žal je najdebelejša toča naredila majhne luknjice, ki jih niti nisem videla, sem pa neko jutro opazila, da z listov ene od rastlin kaplja voda. Temu je v kratkem sledila paradižnikova plesen na listih, ki se je širila na sosednje rastline. Vsi vrtičkarji vemo, kaj temu sledi – črni listi, počrnela stebla in propadanje zelenih plodov, ki so še nekaj dni prej obetali odlično letino.

Da bi preprečila propad vsega pridelka, sem ukrepala takole. Nad paradižnik smo dali novo folijo. Spulila sem rastlino, ki je bila najbolj okužena, ter v enem tednu porezala vse liste na drugih rastlinah, pustila sem samo vrhove. In od takrat paradižnika tudi zalivala nisem več, saj sem želela preprečiti, da bi vlaga izhlapevala iz tal. Tako vsaj mesec dni ni bil zalit.

Uspelo mi je. Paradižnik je zdrav in lepo zori. In v vrhovih celo raste, čeprav je zemlja tako suha, da niti plevel ne odganja.

Pa še ena zanimivost. Zdi se mi, da je zdaj paradižnik manj voden in bolj sladek kot v prejšnjih letih, ko sem ga zalivala vso sezono.

Naj povem, da paradižnika proti plesni nisem špricala z nobenim fitofarmacevtskih sredstvom ali s kakšnim drugim pripravkom. Sem ga pa na začetku rasti trikrat temeljito poškropila s čajem iz njivske preslice.

Kaj točno je delovalo, ne vem, smo pa veseli, da še vedno lahko vsak dan jemo domač paradižnik