Predlagane smernice EU v okviru kmetijske politike bi imele velik vpliv na prihodnost pridelave hrane v EU. Močno bi zmanjšale evropsko pridelavo hrane in vplivale na njeno kvaliteto. To bi občutno podražilo hrano in povečalo uvoz iz tretjih držav.

To je le nekaj ugotovitev nedavno objavljene študije univerze iz Wageningena (za 10 kultur v 7 državah).

Izhodišča strategij, ki so bila med drugimi obravnavana v študiji, so: 50 % zmanjšanje uporabe oz. tveganja zaradi FFS do leta 2030; 50 % zmanjšanje nevarnih FFS; vsaj 25 % obdelovalnih površin naj se nameni za ekološko pridelavo; 30 % površin naj bo varovanih – od tega 10 % strogo varovanih;  10 % kmetijskih površin je potrebno nameniti biodiverzibilnosti (kot so varnostni pasovi, ledine, ograje, terase, mokrišča…); zmanjšala se bi naj tudi uporaba gnojil za 25 %.

Posledica teh usmeritev bo zmanjšanje pridelave hrane v EU za povprečno 12 % ob hkratnem povečanju cen za 17 %, kar bi imelo vpliv na prehransko varnost za cca. 22 milijonov ljudi v Evropi. Če bi se podobni ukrepi razširili še na druge države, pomembne trgovinske partnerice EU, bi bilo zvišanje cen lahko celo do 60 %.

Evropa bo postala uvoznica hrane, kar je v nasprotju s strategijo prehrambene avtonomnosti, ki jo v času korona krize promovira Evropska komisija. V EU se bo v povprečju govedoreja zmanjšala za 20 %, prašičjereja pa za 17 %.

Ugotovitve Univerze v Wageningenu

– Povprečen upad pridelka bo 10 do 20 % pri poljščinah (pšenica, sladkorna pesa, oljna ogrščica in koruza) in paradižniku ter do 50 % v trajnih nasadih (jabolka, agrumi, oljke, grozdje in hmelje).

– Upad pridelave bo povzročil podražitve hrane v EU.

– Dohodek kmetij se bo zmanjšal.

– Povečal se bo uvoz hrane iz tretjih držav.

– Zmanjšanje kmetijske pridelave v EU in povečanje v državah 3. sveta bo povzročilo povečanje ogljičnega odtisa v tretjih državah.

– Vloga Evrope kot izvoznice bo ogrožena.

– Ogrožena bo prehranska varnost EU.

Ker je za doseganje zastavljenih ciljev na voljo le še 8 let, bo potreben zelo hiter in temeljit razmislek o prehranski varnosti EU in orodjih, s katerimi bi jo lahko obdržali (kot. npr. inovacije, biopesticidi, nove tehnike žlahtnjenja rastlin, digitalno in precizno kmetijstvo, vzpodbudno regulatorno okolje…).