Pri odkupu se pšenica določi kot krušna ali krmna pšenica. Osnovni parametri, kot so vlaga pod 14 %, vsebnost primesi do 2 % ter primeren zunanji izgled zrnja, so standardi pri odkupu krušne in krmne pšenice. Pri oceni kakovosti zrnja se za krušne pšenice ocenjujejo še dodatni parametri, kot so hektolitrska teža, vsebnost beljakovin, sedimentacija in padno število. Na osnovi doseženih parametrov se pšenica uvrsti v kakovostne razrede, ki se pri odkupu razlikujejo po doseženi ceni. Kako doseči najboljšo kakovost in dobro odkupno ceno, piše v strokovnem nasvetu Dragice Zadravec, specialistke za poljedelstvo iz KGZ Maribor.

Za A kakovostni razred mora pšenica vsebovati nad 14 % beljakovin, sedimentacijo nad 40, padno število nad 280 in hektolitrsko težo nad 78. Za razred B1 mora biti vsebnost beljakovin nad 12,6, sedimentacija nad 35, padno število nad 250 in hektolitrska teža nad 77. Pšenica B2 razreda mora imeti nad 11,5 % beljakovin, sedimentacijo nad 30, padno število nad 220 in hektolitrsko težo nad 76.

Za uvrstitev v kakovostni razred mora zrnje pri analizi dosegati vse potrebne parametre, že pri nedoseganju enega parametra se zrnje običajno uvrsti v nižji razred in posledično dosega nižjo ceno pri odkupu.

V letu 2019 so nekateri mlini oziroma posredniki pri odkupu plačali nekoliko višjo ceno za kategorijo »premium kakovost«, za katero je moralo imeti zrnje pšenice nad 15 % beljakovin, sedimentacijo nad 50, padno število (FN) nad 280 in hektolitrsko težo nad 80 kg.

Dosledno izvajanje tehnoloških ukrepov

Doseganje potrebnih kakovostnih parametrov  za uvrščanje zrnja v posamezne kakovostne razrede je pri pšenici močno odvisno od doslednosti izvajanja tehnoloških ukrepov, vključno z izbiro sorte, prehranjenosti rastlin z dušikom  ter vremenskih razmer v času vegetacije, posebej v času zorenja in žetve.

Izkušnje iz prakse kažejo, da pri sortah, s katerimi dosegamo visoko kakovost, s povprečno tehnologijo ne dosegamo nadpovprečno visokih pridelkov. Pri nekaterih sortah pa lahko v zelo kratkem času zaradi padavin pred in v času žetve predvsem padno število in vsebnost beljakovin tako  padeta, da zrnje ne dosega več parametrov niti za krušno pšenico, zato se tudi visokokakovostne sorte včasih prodajajo po ceni krmne pšenice.

Na doseganje visokih vsebnostih beljakovin v zrnju kot pomembnega parametra kakovosti pšenice pri odkupu zelo močno vpliva prehranjenost rastlin z dušikom, saj to bistveno vpliva na vsebnost beljakovin v zrnju. Zato je v široki praksi razširjena izvedba 3. dognojevanja z lahko topnimi dušičnimi mineralnimi ali listnimi gnojili v času klasenja. V tuji literaturi pa najdemo podatke, da je za boljše izkoriščanje dušika iz gnojil in tal in s tem tudi za večjo vsebnost beljakovin v zrnju pšenice zelo pomembna primerna založenost tal z žveplom. Ker običajno ni več veliko žvepla, ki bi ga rastline pridobile v obliki kislega dežja zaradi onesnaženosti ozračja, v zadnjem času dodajamo v tla gnojila, ki vsebujejo žveplo. Žal pa v Sloveniji ne izvajamo gnojenja z gnojili, ki vsebujejo žveplo, na osnovi meritev v tleh, temveč priporočamo gnojenje na osnovi prenesenih tujih priporočil.

Tretje dognojevanje žit

Pred izvedbo zadnjega dognojevanja vseh žit z dušikom, posebej pa krušne pšenice, zelo priporočamo opraviti meritev dušika v rastlinskem soku in zatem dognojevanje na osnovi izvedene analize. Zaradi sušne pomladi ni bilo velike porabe dušika in je ponekod na težjih tipih tal, odvisno od vremenskih in talnih pogojev v času trošenja in takoj po trošenju, dušik iz preteklih dognojevanj in tal še vedno na razpolago rastlinam.

Posevki žit, vključno s pšenicami, so večinoma ostali nizki, zato obstaja manj nevarnosti za poleganje zaradi dodanega dušika, kljub temu pa pri opravljenih rastlinskih testih na terenu velikokrat ugotavljamo visoke vrednosti nitratnega dušika v rastlinskem soku in odsvetujemo izvedbo dognojevanja preko tal. V teh primerih lahko opravimo dognojevanje s foliarnimi gnojili, običajno istočasno z uporabo fungicidov, ki so pri pšenici priporočeni v začetku cvetenja.

Ker se v zadnjem času na terenu pojavlja veliko nožnih bolezni, vidnih na spodnjem delu bili, zaradi česar je sprejemanje hranil preko tal omejeno, priporočamo za zadnje dognojevanje, ki bo vplivalo na vsebnost beljakovin v zrnju in zelo malo na višino pridelka, uporabo foliarnih dušičnih gnojil, ki jih bo rastlina lahko boljše izkoristila kot dodani dušik preko tal.

Pri izvedbi dognojevanja s foliarnimi gnojili ob istočasni uporabi fungicidov moramo biti pozorni pri mešanju pripravkov in upoštevati vremenske razmere, da bi preprečili morebitne poškodbe na pšenicah zaradi ožigov.

V zadnjih letih se tudi v Sloveniji pri gnojenju žit z dušikom, sicer še v nekoliko manjšem obsegu, uporabljajo mineralna dušična gnojila s počasnejšim sproščanjem dušika. Ta lahko uporabimo v jesenskem času ali pa v obliki 1. dognojevanja zgodaj spomladi, saj je glede na lastnosti gnojila sproščanje dušika počasnejše in bi moralo zadostovati tudi za primerno vsebnost beljakovin v zrnju. Pri uporabi teh gnojil, pri katerih je cena trenutno edini omejitveni faktor, obstaja manjša možnost za izpiranje nitratov v podtalnico, zato so ekološko bolj primerni za rabo posebej na lažjih, peščenih in prodnatih tal. Pri uporabi tovrstnih dušičnih gnojil obstaja tudi manjša možnost za poleganje zaradi dušika, saj rastlina iz teh gnojil običajno rabi toliko dušika, kot ga trenutno rabi, in ne preveč, kar se lahko zgodi pri izvedbi dognojevanja s KAN-om ali tudi drugimi lahko topnimi dušičnimi gnojili.

Da bo zrnje najboljše kakovosti

Naslednji zelo veliki problem pri odkupu pšenice predstavlja tudi vsebnost mikotoksinov v zrnju, ki se pojavlja kot posledica manj uspešnega reševanja težav s  fuzarijskimi boleznimi na klasu. V primeru preseženih mikotoksinov lahko pšenica z doseženimi kakovostnimi parametri za najvišji  A kakovostni razred ne more biti odkupljena kot krušna pšenica in se lahko zavrne pri odkupu ali pa se odkupi po ceni krmne pšenice. Podobno se lahko zgodi pri problemih s pojavom smrdljive snetljivosti zrnja, ki se običajno ugotovi komaj v času žetve, saj je okužba od jesenskega vznika do žetve pogosto prikrita. Pojav smrdljive sneti je posledica uporabe okuženega  semena, težave pa se ugotovijo komaj pri odkupu, ko se zaradi vonja pridelek pšenice zavrne, saj takšno zrnje ni primerno niti za krmo živali.

Posevke pšenice je potrebno požeti takoj, ko dozorijo, saj v tem času dosega zrnje najboljšo kakovost.

Ker v Sloveniji pridelujemo veliko (preveč) različnih sort, je primeren čas za žetev med najzgodnejšimi in zelo poznimi sortami pšenic v normalnih klimatskih pogojih lahko tri tedne ali več, žanjemo pa jih velikokrat istočasno, kar pomeni za zgodnje sorte običajno prepozno.

Žal v praksi ugotavljamo, da se pridelovalci pri izbiri sort pšenice ne odločajo na podlagi talnih razmer na lastnih njivah in glede na čas zorenja sorte, temveč na podlagi  vizualnega izgleda posevkov in izkušenj okoliških kmetij ter ponudbe semena na trgu. Tako tudi na lažjih tipih tal najdemo prevelik delež sort, ki pozno zorijo in obstaja velika nevarnost, da bodo prisilno dozorele zaradi vročinskih valov ob koncu junija in v začetku julija. Zaradi prisilnega zorenja je običajno prizadeta količina pridelka, manj pa kakovost, zaradi česar pri odkupu dosežejo nekoliko višjo ceno.

Da bi boljše izkoristili proizvodne potenciale lažjih peščenih in prodnatih tal, bi bilo na teh tipih tal primerno pridelovati zelo zgodnje in zgodnje sorte pšenice, ki v povprečnih vremenskih razmerah cvetijo in tudi dozorijo do 3 tedne pred zelo poznimi sortami. Tako bi se izognili prisilnemu zorenju in s tem znižanju pridelka. Običajno je te sorte pšenice potrebno tudi zelo zgodaj požeti, saj pri večini zelo zgodnjih krušnih sort doseganju zrelosti kakovostni parametri zelo hitro padajo. To se pogosto pojavlja, če so v času žetve padavine, tudi če so v manjših količinah kot nevihte. Pozne in zelo pozne sorte pšenice pa so bolj primerne za setev na težjih tipih tal in ob primerni oskrbi z vlago.

Razlog za prisilno zorenje pri žitih, vključno z ječmenom, je lahko tudi manj učinkovito obvladovanje bolezni na listih in klasju. V teh primerih je potrebno opraviti pravočasno žetev tudi pri poznejših sortah, tako kot to velja v primeru prisilnega zorenja zaradi vročinskega stresa in pomanjkanja vode.