Slovenske domačije, hiše in gospodarska poslopja, so marsikje pripete na strmine, saj je ravni del terena namenjen dvoriščem, večje ravne površine pa vrtovom in njivam. Prav zato so škarpe in ograde del marsikatere parcele. Nekatere škarpe so kamnite, lepo sestavljene in v okras, betonske škarpe pa z leti počrnijo in postanejo prav neugledne.

Takšne škarpe lahko “oblečemo” z vednozelenimi popenjalkami.

Bršljan, ki pleza s pomočjo oprijemalnih korenin, ne potrebuje opore in na prostem zelo lepo uspeva, pod napuščem, kjer je zemlja suha, pa precej slabše. Če raste na senčni strani, bodo listi bršljana še večji in še bolj blesteči.

Po sajenju sadik bršljan prva leta raste zelo počasi, tako da tisti, ki želi, da škarpa čim prej “ozeleni”, že misli, da mu to ne bo uspelo. Ko pa se začne razraščati, napreduje s poganjki po meter in več na leto.

Če se preveč razraste, v spodnjih plasteh listje odmira in gnije, zato je treba bršljan obrezovati oz. tanjšati plasti. Porezan in pomlajen bo še lepši. Treba ga je tudi usmerjati, da ne pride do fasade hiše, ker se tam ne bo ustavil, njegove plezalne korenine pa bodo na fasadi pustile posledice, ko bomo želeli bršljan odlepiti od sten.