Azijske hruške, nashi, so nastale na več območjih Azije, od Himalaje do Japonske, iz več izvornih, avtohtonih vrst, podvrst in njihovih križancev, ki botanično pripadajo rodu Pyrus.

Nashi je dovolj prilagodljiv na okoljske razmere in ima glede temperature, vode in tal enake zahteve kot evropske hruške. Vse sorte nashija cvetijo pred hruško viljamovko, še posebno zgodaj cvetijo kitajske sorte, zato so zelo občutljive na pozni spomladanski mraz.

Drevesa nashija so zelo rodna, saj zasnujejo veliko plodov. Junijskega odpadanja plodičev, ki ga poznamo pri evropskih sortah hrušk, sploh ni ali pa je neznatno, zato je nujno vsakoletno ročno redčenje, da je rodnost redna in da so plodovi dovolj debeli. Redčimo samo ročno, ponavadi dvakrat. Prvič redčimo že med cvetenjem, drugič pa od šest do osem tednov po cvetenju. Zorenje plodov je postopno, zato je potrebno večkratno obiranje.

Nekateri nashiju rečejo kar jabolkasta hruška, saj je plod po obliki okrogel in bolj podoben jabolku kot hruški, nikakor pa to ne pomeni, da gre za križanca med jabolkom in hruško, ker to ni.

Sadeži nashija so zelo sočni, aromatični in hrustljavi, njihova sestava je podobna hruški, imajo veliko sladkorja ter delujejo osvežilno. Nashi se dobro skladišči, zato se ga lahko uživa do novega leta, primeren pa je tudi za predelavo v sokove ali za pripravo krhljev.

O pridelavi nashija v Vipavski dolini ter o tem, kdo vse uživa ob teh sočnih sadežih, pa v tedniku Kmečki glas.