Letos mineva 150 let, odkar je bila ustanovljena prva kreditna zadruga v Sloveniji, in tudi 50 let od ustanovitve Zadružne zveze Slovenije. Obe obletnici pričata, da ima zadružništvo, včasih so govorili o zadružnem gibanju, v Sloveniji globoke korenine in tradicijo. Zamisli o zadružništvu so se pojavile v 19. stoletju. Splošno družbeno in gospodarsko okolje se je temeljito spreminjalo. Prodiranje kapitalizma, ki je zajemal vedno večji del gospodarstva in vključeval vedno širše sloje prebivalstva, je bilo nezaustavljivo. Kapitalistična podjetja so z uveljavljanjem ekonomije obsega spravljale v podrejen položaj male kmete, drobne obrtnike in trgovce.

Kot za Kmečki glas piše prof. dr. Žarko Lazarević, so se kmalu pojavile ideje, da lahko kmetje ali obrtniki v novem gospodarskem in družbenem okolju preživijo samo, če stopijo skupaj.

Pobud je bilo veliko, najbolj pomembno pa je bilo dogajanje v Nemčiji, ki je bila vzor za slovenske pobudnike. Zadružništvo po zamislih Hermanna Schulze-Delitzscha je bilo prvenstveno ukrojeno po meri meščanskega prebivalstva. Zadruge naj bi bile velike, finančno močne, zadružniki so smeli imeti več deležev, lahko so si delili dobiček. Raiffeisen je zadružni model oblikoval z mislijo na kmečko prebivalstvo. Zato so bile zadruge majhne, članski deleži nizki, vsak je imel lahko le en delež in s tem en glas, dobička ni bilo dovoljeno deliti, delo v zadrugi je bilo brezplačno. Schulzev zadružni model so v slovenski prostor prenesli liberalno usmerjeni pobudniki (Josip in Mihael Vošnjak), Raiffeisnov model pa krščansko-socialno usmerjeni krogi (Janez Evangelist Krek). Na začetku so prevladovale Schulzeve, pozneje pa povsem Raiffeisnove zadruge.

Ker ni bilo organiziranega kreditnega sistema, so bila posojila draga, obrestne mere glede na donos v kmetijstvu pa nesorazmerno visoke. Zadolževanje pod takimi pogoji je vodilo v preveliko odtujevanje premoženja dolžnikov. Morali so iznajti bolj ugodno možnost. Kreditna zadruga, ki so jo ustanovili v Ljutomeru leta 1872, je bila prva v nizu. V desetih letih so ustanovili še 12 zadružnih hranilnic in posojilnic. Snovalci prvih zadrug so spoznali, da brez povezovanja širšega učinka delovanja ne bo. Zato so v Celju 1883 ustanovili prvo slovensko zadružno zvezo, Zvezo slovenskih posojilnic (pozneje Zadružna zveza v Celju). Šlo je za pomemben mejnik, saj se je začelo organizirano delo za snovanje novih zadrug. Zveza, ki jo je vodil Mihael Vošnjak, je začela pobudnikom zadrug nuditi vso tehnično in strokovno pomoč pri ustanavljanju in vsakodnevnem delu zadrug. S tem je bilo konec pionirskega obdobja. Širitev zadružne mreže je postala načrtna dejavnost. Cilj je bil jasen, tudi ambiciozen, pokriti celoten slovenski narodni prostor v habsburški monarhiji.

Zadružno delo Janeza Evangelista Kreka

Posamezne zadružne pobude so prerasle v pravo gibanje v 90. letih 19. stoletja. Takrat je vstopil v zadružno delo Janez Evangelist Krek. Steklo je zelo naglo ustanavljanje zadrug Raiffeisnovega tipa, majhnih zadrug, omejenih na eno župnijo ali vas. Pobudi so se dejavno pridružili tudi duhovniki, ki so mnogokrat vodili zadruge ali so bili kot osebe javnega zaupanja blagajniki. V kratkem so presegli številko 400 zadrug. Vso množico majhnih zadrug so povezali v novo zadružno zvezo, Zvezo kranjskih posojilnic. Pozneje so jo preimenovali v Zadružno zvezo v Ljubljani. Vse do smrti je na čelu stal Krek.

Zadružne organizacije so bile politično različno usmerjene, v skladu z ideološko delitvijo v strankarskem prostoru. A ne glede na politične delitve so si zadružniki vse do druge svetovne vojne medsebojno priznavali družbeno in ekonomsko koristnost dela. Hkrati so se vsi vsakodnevno ubadali z enakim problemom, kako uravnovesiti osebni interes (pohlep) s skupno koristjo zadružnih članov. Ravnovesje se je vedno znova vzpostavljalo, od primera do primera.

Ko so kreditne zadruge zadovoljivo pokrile slovenski prostor, se je povečala kreditna ponudba po sprejemljivih pogojih. Večina kmetov je imela kreditno sposobnost samo v okviru zadružnega kreditnega sistema. Kmečko gospodarstvo kot večpanožna dejavnost je terjalo še druge zadružne oblike. Tako začnejo proti koncu 19. stoletja ustanavljati še potrošniške, nabavno-prodajne, mlekarske, živinorejske, vinarske, sadjarske in strojne zadruge, če naštejemo le nekatere. Zadružniki so tako dobili ugodna posojila, pomoč pri organizaciji gospodarjenja in tehnološki prenovi ter organiziran nastop na trgu prek zadružnih zvez.

Ob koncu 19. stoletja je zadružno omrežje vsaj z eno zadrugo seglo v zadnjo slovensko vas.

Prebivalstvu so zadruge nudile celo vrsto storitev na področju varčevanja in kreditiranja, proizvodnje, prodaje in potrošnje. Kar je pomembno, tako rekoč na pragu domačije. Tipičen primer so bile mlekarske zadruge, ki so se povezale v posebno mlekarsko zvezo in organizirale pridelavo, oddajo, predelavo in trženje mleka in mlečnih izdelkov. Zadružni mlekarski sektor je vse do druge svetovne vojne krepko presegal zasebnega.

Zadružništvo za majhne in srednje velike kmete

Ob prelomu v 20. stoletje se je že uresničevalo tisto, kar je opisal Vladimir Pušenjak, zadružni revizor in poslanec Slovenske ljudske stranke, z besedami: »Zadružništvo omogočuje srednjemu stanu, majhnim in srednjim kmetom in obrtnikom, ki so kot posamezniki gospodarsko slabi in ne morejo z veleposestniki, veleobrtniki in velikimi podjetji konkurirati, da združeni dosežejo ugodnosti velikih podjetij in morejo z istimi uspešno tekmovati.« (1907). Kmetje, združeni v zadružni sistem, so torej značilnosti kapitalistične ekonomije obračali v svoj prid. Potrebnih je bilo sicer nekaj desetletij trdega dela, a se je izplačalo.

Vzporedno s širitvijo zadružnih omrežij je napredovala profesionalizacija. K poenotenju zadružnih praks in dolgoročni uspešnosti je veliko pripomogla revizija, ki so jo zadružne zveze izvajale vse od ustanovitve. Po letu 1903 je revizija poslovanja postala obvezna in slovenske zadružne zveze so se preoblikovale v revizijske zveze (zadružni zvezi iz Ljubljane in Celja, Zveza slovenskih zadrug). Drugi zelo pomemben mejnik prizadevanj za profesionalizacijo zadružnega dela je pomenila Zadružna šola v Ljubljani (1908) ali pa mlekarska šola na Vrhniki (1907) in pozneje v Škofji Loki. V okviru zadružnih zvez so organizirali tudi izobraževanja za bolj smotrno in donosno kmečko pridelavo in prirejo.

V jugoslovansko državo so Slovenci stopili z najbolj dodelanim zadružnim sistemom. Zadružništvo so imeli za največjo prednost pred konkurenco iz povsem agrarnih predelov nove države. V dvajsetih letih so, skladno z ugodnimi gospodarskimi razmerami, vloge in odobreni krediti v zadrugah naraščali, nedenarne zadruge pa so uspešno poslovale. Velika gospodarska kriza v tridesetih letih je povsem ohromila delovanje zadružnega sistema. Kreditne zadruge so zašle v velike likvidnostne težave, ki so marsikateri ogrozile nadaljnje delovanje. Nedenarne zadruge so se ubadale z upadom prometa in izterljivostjo terjatev, posledično tudi z likvidnostjo. Obseg prometa je med veliko gospodarsko krizo upadel kar za 40 %. Prezadolženost kmetov zaradi velikega padca cen je postala pereč družbeni problem. Sanacija kreditnih zadrug je v okviru sanacije bančništva stekla istočasno z razdolževanjem kmetov v drugi polovici tridesetih let. Pomoči države so bile pri obnovi delovanja po veliki gospodarski krizi delno deležne tudi nedenarne zadruge. Pred drugo svetovno vojno je bil zadružni sektor nepogrešljiv in eden od pomembnih središč kapitalske moči prek bančnih delniških družb v zadružni lasti.

Razgradnja slovenskega zadružništva

Med drugo svetovno vojno je nastopila razgradnja slovenskega zadružništva. Nemški in madžarski okupator sta z reorganizacijo odpravila slovenski zadružni sistem in ga vključila v zadružne revizijske mreže s sedežem v Celovcu, Gradcu in Budimpešti. Italijanski okupator v Ljubljanski pokrajini ni bistveno posegal v organizacijo zadružništva. Osnovali so poseben zavod za zadružništvo in mu podredili vse obstoječe zadružne zveze in njene članice. Ob koncu vojne so bile obratne glavnice in premoženje zadrug praviloma povsem uničene.

Po drugi svetovni vojni so postavili zadružništvo na novo z namenom, da nadzoruje delovanje kmetov v centralno-planskem gospodarstvu in za razlastitev njihove zemlje, ki jim je ostala po agrarni reformi. To je bilo najbolj izrazito v času kolektivizacije, ki jo je spremljalo hudo nasilje nad kmeti. Večina kmetov ni bila pripravljena pod predpisanimi pogoji vstopati v zadruge. Če je bilo le mogoče, so se vstopu izogibali, upirali na različne načine. S prisilno vključitvijo v zadružni sistem se odpor ni nehal, dobil je obliko pasivnega odpora. Bolj je bila kolektivizacija neuspeh v ekonomskem smislu, bolj je naraščalo oblastniško nasilje. Zaradi neuspeha so kolektivizacijo ustavili in nato povsem odpravili. Kmetje so po letu 1952 množično zapuščali zadružni sistem.

»Socialistična kooperacija«

Po koncu kolektivizacije je potekalo postopno vključevanje kmetov v socialistično družbo in gospodarstvo. Kmetom je bilo dovoljeno gospodariti za svoj račun, omogočili so delen trg kmetijskih pridelkov, vendar so vse do konca šestdesetih let pri mehanizaciji in investicijah ostale številne omejitve. Zadružni sistem so preoblikovali. Zadruge so postajale vedno bolj podjetja, ki so kmetom v »socialistični kooperaciji« nudila mehanizacijo, reprodukcijski material, strokovno vodenje, kredite … Kmetje so v takem odnosu prispevali določeno količino pridelkov, ki so jih bili po pogodbi dolžni prodati zadrugi. Ostalo so lahko prodali sami za lastno korist. Kmetje niso imeli zdravstvenega ali pokojninskega zavarovanja vse do leta 1972, če niso pogodbeno sodelovali z zadrugo ali se redno zaposlili izven domačije.

Potem, ko so bili kmetje spet integrirani v družbo, pomen zasebnega kmetijstva za prehransko bilanco pa nesporno prepoznan, je nastopila revitalizacija zadružništva. Zadružništvo naj bi omogočilo posodabljanje zasebnega kmetijstva, da bi lažje dosegali cilje kmetijske politike.

Nova Zadružna zveza Slovenije

Zadružništvo in zadružna lastnina sta bila znova priznana z zakonom o kmetijskih zadrugah leta 1972.

6. julija 1972 je bila nato ustanovljena še Zadružna zveza Slovenije, ki je začela organizirano širiti zadružno mrežo in zastopati interese kmetov.

Zveza je prispevala k izboljšanju gospodarskega položaja kmetov, urejanju trga, kreditiranju, izobraževanju in izpopolnjevanju kmetijske zakonodaje. V okviru zadrug so kmetijski pospeševalci svetovali kmetom, kako se preusmeriti v večjo tržno pridelavo. Pojavili so se prvi traktorji s priključki, prvi silosi, sodobni hlevi za živino, prvi molzni stroji, urejene zbiralnice za mleko, izkazala se je selekcijska služba v živinoreji. Začelo se je množično tehnološko posodabljanje kmetij. Kmetje so se pretežno usmerjali v govedorejo, prirejo mesa in mleka. Zaradi novih naložb se je hitro začela povečevati tudi pridelava hrane na kmetijah, večali so se dohodki kmetij in začela se je izboljševati življenjska raven kmetov.

Široko področje delovanja se je zadrugam in Zadružni zvezi Slovenije odprlo s samostojno slovensko državo, ko je bil leta 1992 sprejet Zakon o zadrugah. Med novimi nalogami, ki jih Zadružna zveza Slovenije začela opravljati, je bila med najpomembnejšimi zadružna revizija (1994). Po 50-letnem premoru so bila zopet afirmirana načela samoorganizacije, samopomoči in solidarnosti kot tradicionalnih osnov zadružništva.