Shema kakovosti Zajamčena tradicionalna posebnost z visokimi standardi pridelave in predelave ter boljšo prepoznavnostjo proizvodov na trgu lahko bistveno prispeva k večji dodani vrednosti proizvodov in k višjim dohodkom proizvajalcev. Kljub prejetim certifikatom pa se nepovezani proizvajalci pogosto soočajo z izzivi pri trženju, promociji, logistiki in visokih stroških certificiranja.

Ena ključnih koristi za povezovanje pridelovalcev je skupinsko certificiranje, ki je za same kmetije cenejše in administrativno manj zahtevno, saj večji del postopka opravi skupina.

Povezanim proizvajalcem so namenjene intervencije Strateškega načrta SKP 2023–2027: IRP10, v okviru katere bodo priznane skupine oziroma organizacije proizvajalcev prejele podpore za vzpostavitev in njihovo začetno delovanje; IRP 11, v okviru katere bodo predvidoma konec leta 2025 na voljo sredstva za povračilo stroškov certificiranja; IRP 39, v okviru katere bo predvidoma maja 2025 omogočeno sofinanciranje stroškov promocije shem kakovosti in IRP 03, v okviru katere bodo povezanim proizvajalcem s skupnim sistemom trženja na voljo sredstva za naložbe v gradnjo objektov za pripravo kmetijskih proizvodov za trg in distribucijo, ureditev zbirnih centrov, skladišč in hladilnic ter nakup tovornih vozil za dostavo in ohranjanje kakovosti proizvodov.

O pomenu povezovanja zadrug kot organizacij proizvajalcev je na kongresu Zadružne zveze Slovenije govoril Borut Florjančič in kot pomembno prelomnico zadnjega leta izpostavil prepoznavanje. »Naši pozivi, da je treba po več kot dvajsetletnem zaostanku za ostalo Evropo zagotoviti priznavanje zadrug kot OP v vseh kmetijskih sektorjih ter omogočiti povezovanje med njimi, so uresničeni. Dosežena je bila pomembna prelomnica; 17 zadrug je pridobilo priznanje za 22 organizacij proizvajalcev in 13 skupin proizvajalcev v sektorjih mleka, govejega in telečjega mesa, žit, prašičjega mesa, vina in kratkih verig. Razpisanih 6 milijonov sredstev za ustanavljanje organizacij proizvajalcev in skupin proizvajalcev bo tako v največjem možnem obsegu realizirano v zadružnem sistemu.«
To gre razumeti kot spodbudo za nadaljnje korake, prvega med njimi Florjančič vidi v smeri zmanjševanja administrativnih postopkov in odločnejših podpor. »Potrebujemo reforme, ki bodo kmetom omogočile konkurenčno pridelavo hrane ob hkratnem spoštovanju okolja. Manj birokracije, več podpore inovacijam in novim tehnologijam, ki lahko združujejo ekološke in ekonomske cilje. Kot tudi zakonodajo, ki bo spodbujala sodelovanje kmetov v zadrugah in jim omogočala večjo zaščito pred tržnimi tveganji.«