“Veliko smo že napisali in predlagali glede potrebe po samooskrbi in zagotavljanju prehranske varnosti v Sloveniji. Vendar o tem govorimo le kmetje, tisti, ki kmetujemo in pridelujemo hrano. Na drugi strani pa tisti, ki odločajo in bi jih ta tema še kako morala skrbeti – politiki, resorni minister, agrarni ekonomisti, zveza potrošnikov in še kdo, molčijo oziroma od njih ne slišimo nič konkretnega. Nimajo idej, kako bi ali s kakšnimi cilji bi zagotovili prehransko varnost v Sloveniji. Vsi se kar nekaj sprenevedajo, zavajajo ali, če lahko tako rečem, »bluzijo«, konkretnih odgovorov pa ni,” piše državni svetnik Branko Tomažič.

“Prav ti in njim podobni so nas v zadnjih letih pripeljali v stanje, v katerem nam lahko že jutri vsega po malem zmanjka. Zapostavljanje ali zavračanje prvega v verigi, kmeta – pridelovalca hrane, pušča za slovenski prostor in pridelavo hrane neslutene posledice. Gospodje se, kot kaže, sploh ne zavedajo svojega slabega dela ali pa gre morda celo za namerno uničevanje slovenskega kmetijstva. Pomankanje se v svetu v moderni zgodovini ni dogajalo samo zaradi vojn, velikokrat so krive tudi naravne nesreče, pomanjkanje dobave in podobno.

Že vrsto let opozarjam, da moramo več delati na samooskrbi in da moramo domačemu kmetijstvu nameniti večjo pozornost in skrb. A prav ti prej našteti so kmeta zapostavljali, ga grajali, tlačili in mu očitali, da je neproduktiven, zastarel, neorganiziran in še marsikakšne žaljivke je bil deležen. Sam trdim, da je slovenski kmet priden, delaven, tehnološko in strokovno primerljiv vsem evropskim kmetom in mora biti za svoje delo tudi pošteno plačan. In prav tu se začenja zgodba o opuščanju in prenehanju kmetovanja ali prepočasnem posodabljanju in razvoju srednjih kmetij, ker odkupne cene ne pokrivajo stroškov pridelave. Zato kmetijstvo stagnira in se opušča. Žal mi kmetje v zadnjem obdobju nismo imeli dobrega ministra in nimamo agrarnih ekonomistov, ki bi zagovarjali reševanje cenovnega neskladja v verigi ter jasno in glasno povedali, da je kmet za svoje delo premalo plačan.

O naravovarstvenikih, ki jim je več za zveri in divjad kot za hrano in podeželje, pa raje ne bi govoril. Glede na slab odziv odgovornih v zadnjem mesecu, ki nimajo niti ene prave pobude ali predloga, niti pametnega cilja za povečanje pridelave hrane, nas vse lahko začne upravičeno skrbeti.

Na komisijo za kmetijstvo v Državnem svetu Republike Slovenije sem podal nekaj predlogov za reševanje nastale situacije in jih ponovno javno izpostavljam.

Za dosego prehranske varnosti in samooskrbe je potrebno vzpostaviti socialno poslovno partnerstvo med kmeti, živilsko industrijo, trgovino, potrošniki in državo.

– Poštene odkupne cene pridelkov in proizvodov morajo pokrivati dejanske stroške, zajemati pa morajo tudi stroške razvoja, ki kmetijam zagotavlja pošten dohodek.

– Vzpostaviti je treba sistem določanja priporočenih odkupnih cen.

– Brez zmanjšanja birokratskih ovir in poenostavitev ne bo šlo.

– Zelena arhitektura naj se odmakne oziroma začasno odstopi po vzoru Nemčije in Francije. Dovoliti je treba tradicionalno kmetovanje na področjih nature, saj so omejitve neživljenjske in prestroge.

– Strateški načrt SKP je nujno prilagoditi trenutnim razmeram. Vse sile moramo usmerjati v pridelavo hrane in modernizacijo družinskih kmetij. Plačila naj bodo namenjena le tistim, ki kmetujejo in pridelujejo hrano. To naj se upošteva že v letošnji subvencijski kampanji.

– Okoljske ukrepe je treba minimalizirati – poenostaviti, začasno ustaviti ali odstopiti od njih. Populacijo divjadi in zveri je nujno zmanjšati na vzdržno raven, da ne bo motila kmetovanja.

– Povečati je treba orne površine in preorati trajne travnike. Površine, ki imajo status ohranjanja okoljsko občutljivega trajnega travinja (OOTT) je nujno zmanjšati ali ukrep opustiti. V tem letu to lahko odpravimo za naslednje petletno obdobje. Prav tako je treba opustiti praho.

– Nujno je nazaj vzpostaviti dogovor v žitni verigi in temu slediti tudi v drugih panogah.

– Sedaj je čas, da spodbudimo spomladansko setev in saditev tudi s subvencijami za seme in gnojila.