Intervencija IRP42 (operacija LO.2) spodbuja ohranjanje lokalnih sort kmetijskih rastlin in njihove genske raznolikosti.

Evropska unija podpira ohranjanje avtohtonih sort semen iz več strateških razlogov – okoljskih, gospodarskih, prehranskih in kulturnih.

Ohranjanje genske raznovrstnosti ni le kmetijska tema, temveč del širše evropske politike trajnostnega razvoja. Številne pobude po Evropi opozarjajo, da je veliko tradicionalnih sort že izginilo, zato je njihovo ohranjanje ključno za prihodnje generacije.

Imeti lastna semena je v geopolitičnem smislu podobno kot imeti lastno energijo ali vodo. Semena niso samo kmetijska dobrina – so strateški vir države, ker določajo, ali lahko država v krizah sama prideluje hrano. Država, ki nima lastnih semen, je odvisna od tujih semenarskih podjetij, patentiranih hibridov in globalnih dobavnih verig. V krizah (vojne, sankcije, logistični zlomi) lahko dostop do semen postane omejen, kar se je v zgodovini že dogajalo pri žitih in krompirju.

Ker velik del svetovnega trga semen nadzoruje le nekaj multinacionalk, države, z mislijo na prihodnost, vedo, da ima kmetijstvo in v sklopu tega semenarstvo podoben pomen kot energetska ali obrambna varnost.

Evropska unija semenarstvo podpira predvsem prek skupne kmetijske politike (SKP), ki zagotavlja finančne spodbude za razvoj kmetijstva, raziskave novih sort ter ohranjanje genskih virov rastlin. V zadnjih letih EU namenja vse več pozornosti tudi ekološkemu semenarstvu. Ekološko kmetijstvo zahteva semena, ki so pridelana po ekoloških standardih in so prilagojena pridelavi brez sintetičnih pesticidov in mineralnih gnojil. Zato EU vzpostavlja tudi nacionalne baze podatkov o ekološkem semenu ter spodbuja razvoj ekološkega razmnoževalnega materiala.

V sklopu Skupne kmetijske politike SKP 2023-2027 je ohranjanju avtohtonih sort rastlin namenjena intervencija IRP42, in sicer LO2.Lokalne sorte. Namen te operacije je varovanje in ohranjanje izvirnih lastnosti in genske variabilnosti lokalnih sort kmetijskih rastlin. Te spodbude prispevajo k zmanjševanju uporabe pesticidov, ohranjanju tal in varovanju okolja. Do podpore IRP42 LO2.Lokalne sorte so upravičene lokalne sorte žit, koruze, krompirja, oljnic in predivnic, krmnih rastlin, zelenjadnic, hmelja, sadnih rastlin in vinske trte, ki jim grozi genska erozija. Podpora semenarstvu vključuje razvoj novih sort rastlin, ohranjanje lokalnih in tradicionalnih sort, izboljšanje kakovosti semenskega materiala, povečanje samooskrbe držav članic. Na ta način EU krepi odpornost kmetijstva na podnebne spremembe, gospodarske krize in globalne motnje v oskrbi s hrano.

Avtohtone sorte so pogosto primernejše za ekološko pridelavo, saj so prilagojene lokalnim razmeram: lokalni klimi, tlom in boleznim ter pogosto bolj odporne na stres (suša, mraz). Zato so ključne za ekološko kmetijstvo, boj proti podnebnim spremembam in za stabilnost pridelkov. Večja raznolikost namreč pomeni manjše tveganje za propad pridelkov, kar je še posebej pomembno v času vse pogostejših ekstremnih vremenskih pojavov. Lokalne sorte omogočajo kmetom tudi večjo neodvisnost, saj lahko seme pridelajo, shranijo in ponovno uporabijo. Poleg tega so avtohtone sorte pogosto bolj okusne in hranilno bogate, saj niso bile vzgojene izključno za visoke donose in transportno obstojnost, temveč za kakovost in prilagojenost lokalnim razmeram.

Semenarstvo je ključni steber trajnostnega kmetijstva in prehranske varnosti v Evropski uniji. Razvoj lastnega semenarstva in ohranjanje avtohtonih semen držav članicam omogočata večjo neodvisnost, večjo odpornost na krize ter ohranjanje biotske raznovrstnosti. Prav zato EU s finančnimi in zakonodajnimi ukrepi spodbuja razvoj tako konvencionalnega kot tudi ekološkega semenarstva, saj to predstavlja pomembno naložbo v stabilno in trajnostno prihodnost evropskega kmetijstva.

Slovenija ima relativno bogato gensko dediščino, vendar je semenarstvo skromno in še stagnira, površine za pridelavo semen so se v zadnjih desetletjih močno zmanjšale, uvoz iz tujine pa se vsako leto povečuje.

Lokalne avtohtone sorte so nastajale skozi stoletja prilagajanja na specifične podnebne, talne in geografske razmere. Zaradi te prilagojenosti so pogosto bolj odporne na sušo, bolezni in škodljivce. Če kmetijstvo temelji le na nekaj genetsko podobnih sortah, postane ranljivo. Zgodovina nas uči, da lahko pomanjkanje raznolikosti povzroči katastrofalne posledice – primer je irska krompirjeva lakota v 19. stoletju, ko je bolezen uničila skoraj celoten pridelek ene prevladujoče sorte.

Ohranjanje lokalnih avtohtonih sort semen ni le vprašanje tradicije, temveč strateška odločitev za prihodnost prehrane, okolja in skupnosti. V času globalizirane kmetijske proizvodnje, kjer prevladujejo komercialne in pogosto genetsko enotne sorte, postaja pomen domačih, prilagojenih rastlin vse bolj očiten.

In če je semenarstvo strateškega pomena, je na mestu vprašanje, koliko ga imamo v Sloveniji. Malo. Zelo malo. Premalo. Skoraj nič, razen ljubiteljskega pri vrtičkarjih in nekaterih kmetih ter pri strokovnih ustanovah za gensko banko. Vsekakor pa bi v kriznih razmerah, ko bi bil ustavljen uvoz, ostali lačni.

Zdaj je čas setve …