Strukturo slovenskega zemljišča lahko s pridom izkoriščamo s pašo in s tem vplivamo na pestrejšo rastlinsko sestavo ruše, na ohranjanje ekstenzivnega travinja in posebnih traviščnih habitatov, kot tudi na sonaravno rejo domačih ter divjih živali. Nasvet o reji jelenjadi v oborah je pripravila Alberta Zorko, mag. kmet., s Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije.

Prehrana jelenjadi v obori je izredno pomembna, od tega je odvisno tako zdravstveno stanje kot kondicija živali. Pred rejo je treba dobro poznati lastnosti živali, ki jih bodo redili oz. gojili, katere kategorije živali bodo naseljene v obori ter potrebe živali po hranilnih snoveh, pri tem pa upoštevati tudi zmožnosti pašnih površin v obori ter potrebe po dodatni krmi.

Primerno za rejo pse je izkazalo le nekaj vrst. V Sloveniji je preko 500 registriranih obor, v katerih so naseljeni muflon, divji prašič, poljska kura, poljski zajec ali navadne mlakarice. Glavnino predstavljata nedomorodni damjak (Dama dama) in avtohtoni navadni jelen (Cervus elaphus). Reja damjaka in navadnega jelena odlikuje predvsem neizbirčnost v prehrani, dokaj visok reprodukcijski potencial, meso, bogato z beljakovinami in pusto z maščobami, ter prilagoditev na različne oblike terena.

Namestitev živali
Živali morajo živeti v socialnih skupinah, v skladu s pravilnikom mora najmanjše število odraslih živali v obori v ekološki reji obsegati za vsako vrsto živali tri samice in enega samca. Na en hektar površine je lahko v obori pet jelenov in 10 damjakov. Glede na veljavne predpise sklepamo, da bi se lahko v konvencionalnem načinu kmetovanja na hektar površine redilo 14 damjakov in sedem jelenov. Omenjeno število ne presega omejitve 170 kilogramov N/ha kmetijske površine. Ločena reja posameznih živali ni dovoljena, razen če gre za časovno omejen in utemeljen razlog zaradi preprečevanja bolezni ali veterinarskega zdravljenja.

Socialna struktura damjaka (levo) in navadnega jelena (desno) v obori pri ekološki reji

Obore za rejo

Obore za rejo divjadi ne smemo enačiti z oborami s posebnim namenom in z lovnimi oborami. Za postavitev obor je potrebno pridobiti dovoljenje v skladu s predpisi o varstvu okolja in urejanju prostora. Obora je v skladu z zakonom o divjadi in lovstvu najmanj 0,5 hektarja in največ 30 hektarjev velika površina v naravnem okolju, obdana z ograjo, ki ne dopušča prehajanja določenim ali vsem vrstam divjadi. Gozd običajno zajema tretjino ograjenih površin, v intenzivnih rejah pa so načeloma v oborah samo pašne površine. Ograda, čredinke, transportna ali pregonska pot in delavni kompleks ali prostor za upravljanje z živalmi so osnovni deli, ki sestavljajo oboro. Vsebovati mora tudi del, ki zagotavlja zaščito pred vremenskimi pojavi. Najmanjša površina zatočišča je dva kvadratna metra na odraslega damjaka ter štiri kvadratne metre na odraslega navadnega jelena. Tako v konvencionalni kot v ekološki reji mora biti v oborah za navadne jelene omogočeno valjanje v blatu, da se zagotovita negovanje kožuha in uravnavanje toplote. Ekološka reja živali v obori na zelo vlažnih ali močvirnih tleh ni dovoljena.

Če se v obori redi več vrst živali skupaj, je najmanjša velikost obore tri hektarje. Pri vsaki obori mora biti zagotovljena možnost razdelitve na najmanj dve čredinki. Najmanjša velikost čredinke pri damjakih je 0,5 hektarja, pri navadnih jelenih ali več vrstah rejnih živali v skupni obori pa najmanj en hektar. Ograja obore za damjake mora biti visoka najmanj 1,8 metra, za navadne jelene pa najmanj dva metra. Navedena višina ne velja za ograjo znotraj obore za postavitev čredink.

Pobeg iz obore

Lastnik oz. imetnik obore je po zakonu od divjadi in lovstvu dolžan nadzorovati in vzdrževati ograjo obore tako, da preprečuje prehod oz. pobeg divjadi iz obore v naravo. Za škodo, ki jo povzroči iz obore pobegla divjad, je odgovoren lastnik oz. imetnik obore ne glede na krivdo. O pobegu divjadi iz obore mora takoj obvestiti Zavod, lovsko inšpekcijo in upravljavce lovišč in lovišč s posebnim namenom. Lastnik oz. imetnik obore mora pobeglo divjadi ujeti v osmih dneh, sicer se pobegla divjad šteje za prosto živečo divjad.

Prehrana jelenjadi

Jelenjad se najbolj aktivno hrani zjutraj in zvečer v mraku. Damjak in navadni jelen sta oportunista, ki se prehranjujeta tako s pašo kot tudi s smukanjem listja ter iglic z grmovja in drevja. Prav tako se prehranjujeta z gozdnimi plodovi, zelmi, brsti, poganjki in lubjem, odvisno od letnega časa in rastlinja, ki je na voljo. Jelenjad lahko do neke mere kvantitativno slabšo krmo kombinira s povečanim vnosom krme, ki jo ima trenutno na razpolago. Če je prebavljivost krme nižja od 65 %, pride do slabše fermentacije in počasnejše pasaže, ki pa omejuje dodatno jemanje krme zaradi omejene zmožnosti polnjenja vampa. V ekološki reji mora biti v dnevnih obrokih vsaj 60 % suhe snovi, sestavljene iz voluminozne krme, sveže ali posušene krme ali silaže.

Damjak in navadni jelen imata v primerjavi z ovcami in govedom manjši vamp in krajše črevesje na enoto telesne mase, hkrati pa imata tudi boljši izkoristek krme s povečano vrednostjo beljakovin ter z lahko topnimi ogljikovimi hidrati. Zmotno je mnenje, da se lahko jelenjad pase na travniku, ki ni več primeren za govedo. V takšni ruši je vse manj dobrih in vedno več manjvrednih rastlin, ki vsebujejo premalo energije in beljakovin. Proizvodnja oz. reja, ki temelji na paši, je predvsem odvisna od sposobnosti živali, da poje čim večje količine kakovostne krme. V času vegetacije od marca do septembra predstavljajo trave in druge rastline v travni ruši 80–90 % obroka. Živalim, ki imajo slabo pašo, je priporočljivo dodajati seno in žita.

Letni krmni obrok

Živali se morajo v obdobju vegetacije prehranjevati s pašo v obori, v ekološki reji je dokrmljevanje dovoljeno le ob pomanjkanju paše zaradi neugodnih vremenskih razmer. Tudi v konvencionalni reji so dodatki potrebni le, če paša ne zadovoljuje vseh potreb živali po hranilnih snoveh. Poleti prehrana jelenjadi sestoji iz sadja, gob, smukanja grmovja, in predvsem iz paše. Jelenjad raje poseže po metuljnicah kot po travah. S povečanjem vsebnosti lignina v rastlinskih celicah se povečuje vsebnost vlaknine v krmi. Posledično se žival v jesenskem času prehranjuje s sadjem in semeni. Sicer pa mora krma vsebovati vsaj 10 do 15 % vlaknine. Za boljši izkoristek paše je priporočljivo oboro razdeliti na najmanj štiri čredinke, kjer se izvaja rotacijski način paše, kar omogoči obnovo travne ruše.

Zimski krmni obrok
Na koncu rastne sezone se jemanje krme ter presnova zaradi krajšanja dnevne svetlobe, manjših količin krme in slabše prebavljivosti vlaknaste krme zmanjšata, s tem pa se zmanjša tudi rast živali. To je pri divjih prežvekovalcih biološki fenomen. Zaradi tega lahko jelenjad v naravi preživi ob krmi, ki je ostala na razpolago iz obdobja vegetacije. Toda pri pomanjkanju krme samica žrtvuje rastoč plod za pokritje lastnih potreb. Žleza ščitnica pri jelenjadi v zimskih mesecih zmanjša svojo dejavnost ter s tem povzroči stanje, podobno lažji hibernaciji. Potreba po krmi za vzdrževanje se zmanjša za 40 do 60 %. V tem obdobju jelenjad izgubi 15 do 20 % telesne mase.

Da se izognemo primanjkljaju hranilnih snovi, je v jesenskem času potrebno ponuditi kakovostno krmo z dovolj energije ter 1,5 do dva kilograma močnih krmil na žival na dan. Seno mora biti vedno na razpolago. Pozimi so potrebe po metabolni energiji in surovih beljakovinah višje. Jelenjad nima specifičnih potreb po maščobah, kljub temu pa so pomemben vir energije, ki jo potrebujejo veliko bolj od domačih prežvekovalcev zaradi preživljanja zim na prostem. Kljub večjemu prirastu visok delež lahko prebavljivih ogljikovih hidratov ni priporočljiv, saj lahko v zimskem času zaradi povečane presnovne obremenitve privede do maščobne degeneracije jeter. Rešitev za prirast v zimskem času ni povečanje količine krme, temveč postavitev učinkovitih objektov, ki omogočajo manjšo izgubo toplote. Seno, silaža ter nekatere gomoljnice in korenovke, kot so krompir, topinambur, repa in pesa, stimulirajo prežvekovanje in s tem pripomorejo tudi k vzdrževanju potrebne telesne temperature. Pozimi je priporočljivo žival prestaviti v čredinko, kjer je nekoliko višja trava. Žival lahko tanjšo snežno odejo odstrani in se pase. V obori, kjer je gostota večja, takšno preživljanje zime ni mogoče. Potrebno je poskrbeti za ustrezno voluminozno krmo (z več kot 15 % surove vlaknine), ob večji intenzivnosti pa za popolno in dopolnilno krmno mešanico.

Prehrana mladičev
V času laktacije morajo imeti samice kakovostno pašo, v nasprotnem primeru lahko prihaja do slabe kondicije samice in slabe rasti mladičev. Mlečna žleza košute dnevno proizvede 3,5 do 4,5 litra mleka. V primeru pomanjkanja beljakovin samica ne proizvaja mleka slabše kakovosti, temveč se to pozna na količini. Mladič mora v prvih sedmih dneh dobiti kolostrum štirikrat do šestkrat na dan. Za zapuščenega mladiča, ki potrebuje glede na telesno maso 100 do 200 mililitrov kolostruma naenkrat, se je že obnesla kombinacija ovčjega mleka s kravjim v razmerju 1 : 4. Alternativni rešitvi sta tudi kravje mleko v prahu in mešanica iz litra polnomastnega mleka, enega jajca, petih mililitrov ribjega olja trske in 20 gramov glukoze. Nekaj dni po rojstvu mladič začne grizljati travo. Približno 17 dni po rojstvu začne prežvekovati, pri treh mesecih pa se že pase. Po treh do štirih mesecih sesanja dosega največje priraste, ki se gibljejo 150 in 200 gramov na dan. Po enem letu starosti je samostojen.

Minerali in vitamini
Vsako območje ima posebnosti pri sestavi zemlje, ki vpliva na sestavo in količino elementov v rastlinju. Potreba po bakru pri jelenjadi je večja od potrebe pri ovcah in govedu, hkrati pa je toleranca do presežkov večja. Povečane so tudi potrebe po selenu. Jelenjad shranjuje minerale v skeletu in jih uporabi v obdobju mineralizacije rogovja. V zimskih mesecih je potrebno dodajati vitamina A in E. Vitamina D imajo živali dovolj, saj živijo na prostem vse leto. Vsaka žival naj bi poleg druge krme na dan dobila 500 gramov krmne mešanice z vitamini in minerali, primerne za jelenjad.

Voda

Rejne živali v obori morajo imeti na voljo neoporečno vodo. Potrebe po vodi so odvisne od starosti, fiziološkega stanja in teže živali kot tudi od vremena, suhe snovi v krmi in teksture krme. Damjak potrebuje približno 1,5 litra vode na dan ob krmi s koncentratom in senom. Spomladi, ko se pase, se količina zmanjša na 0,5 litra na dan, poleti pa naraste na en liter na dan oz. odvisno od temperatur. Navadni jelen potrebuje poleti 7,6 litra vode na dan, pozimi pa 5,2 litra na dan. Dodatno vodo (5 %) živali pridobijo iz krme.

Napajalniki in krmišča
Če ni na voljo naravnega in za živali lahko dostopnega vodnega vira, je treba zagotoviti napajališča na več mestih. Iztrebljanje v okolici napajalnikov je pogostejše, s tem je povečana obremenitev pašnika, kar predstavlja tudi večje tveganje za prenos notranjih zajedavcev. Napajalniki morajo biti dosegljivi v obsegu 150 do 200 metrov. Po potrebi se v oboro postavi več napajalnikov, tudi v najbolj oddaljenem predelu pašnika oz. obore.

Krmišča morajo biti postavljena na mestih, ki so zaščitena pred vremenskimi vplivi in so dostopna tako za živali kot tudi za njihove oskrbnike. Na mestu, kjer so krmišča, morajo biti tla utrjena, naprave za krmljenje pa morajo imeti nadstrešek, kar ohranja krmo čisto in v primernem stanju za krmljenje.