“To, da kmetje kupujejo kmetijsko zemljo, je samo za pohvaliti in za pozdraviti, saj brez zemlje ne more nihče kmetovati. Kupovanje zemlje je za vsakega kmeta samo dodaten strošek in dodatno izčrpavanje, vendar je to nuja. Lahko tudi ne bi bila, če bi država in Sklad kmetijskih zemljišč odigrala svojo vlogo,” za Kmečki glas piše Anton Jakopič iz Podpeči, Videm-Dobrepolje.

Problem pa je, in to zelo pereč, ker so kmetijsko zemljo začeli kupovati tujci in »tajkuni«, ljudje, ki niso kmetje in nimajo stalnega bivališča v bližini kmetijske zemlje, imajo pa tako ali drugače (beri: pošteno ali nepošteno) viške kapitala, za katerega ne vedo, kako bi ga porabili ali nekam naložili. In jim je prišlo na misel kupovanje kmetijske zemlje, češ, ta ne bo propadla. Ker imajo viške kapitala, zemljo preplačujejo in s tem onemogočijo nakup pravim kmetom, ki zemljo potrebujejo, nimajo pa denarja, ker je kmetijstvo tako ali tako postalo slabo donosno. Ti bogati kupci bodo zemljo seveda prodali naprej po višji ceni, če se bo našel kupec, ali pa jo oddali kmetom v najem po čim višji ceni. Ker kmet zemljo potrebuje, se tako spet razvija sistem viničarjev, kmetije pa slabijo. Ali ni to žalostno!

Še bolj pereče je to na področju gozdarstva.

“Nekaj podobnega počne tudi Sklad kmetijskih zemljišč. Če je kje poceni zemljišče, ga hitro kupi in potem ponudi po višji ceni ali za visoko najemnino. Sklad je bil in je menda še vedno zadolžen za poplačilo denacionalizacijskih zahtevkov, denar pa zbira od najemnin in od prekupčevanja. To mu je naložila država. Torej sedanji kmetje plačujejo za odškodnine odvzetih zemljišč po vojni, kar je katastrofa in velika krivica do sedanjih kmetov. Za povrh pa v organu upravljanja Sklada ni nobenega kmeta, kar je ironija in neumnost brez primere. Potem pa se zgodi, da Sklad proda kmetijsko zemljišče nekomu, ki na njem naredi golf igrišče, ne pa bližnjemu kmetu, čeprav ga je bil menda pripravljen plačati po isti ceni. Kakšna ironija!

Osebno sem si Sklad vedno predstavljal kot tisto institucijo, ki pomaga kmetom zbirati in zaokroževati zemljišča okoli kmetije. Torej zemljo približati sedežu kmetije. To bi morala biti neprofitna in nedobičkonosna ustanova, v kateri bi delali strokovnjaki, ki bi vsako kmetijo, ki se želi razvijati, vzeli v obravnavo individualno in strokovno ugotovili, kaj je možno in kaj ni. Kaj se da kupiti, kaj zamenjati in kaj vzeti v zakup. Vse to bi naredili za kmeta in namesto njega, da bi bil on tega razbremenjen.

Kmet niti ne bi kupoval zemlje, ker ga to bremeni, ampak bi jo za primerno ceno vzel v zakup, ki pa mora biti dedni, če se naslednik ukvarja s kmetijstvom, saj je sicer investiranje v posodobitev kmetije, ki se tiče več generacij, nesmiselno. Mislim, da v današnjem času veliki večini razvijajočih kmetij predstavlja največje breme prav zemljiški vidik in razdrobljenost zemljišč. Obdelovati sto ali dvesto GERK-ov, ki jih ima v najemu od dvajsetih ali več lastnikov, ne more biti ekonomsko uspešno, pa če si še tako želimo. Strokovnjakov s tega področja imamo dovolj in so že sedaj plačani od države. Vendar so v mnogih primerih prisiljeni v birokratsko delo, na primer izpolnjevanje subvencijskih vlog itd., v kar jih je potisnila država in EU,” še piše kmet Anton Jakopič.