S peresom in plugom

4 januarja, 2023
0
0

Z letom 2023 Kmečki glas stopa v 80. leto izhajanja. Tisto, kar se je začelo leta 1943 v kočevskih gozdovih, je že kmalu preraslo v vseslovenski tednik za kmetijstvo in podeželje. V našem naslovniku je evidenca naročnikov od 1. januarja 1945, naš arhiv pa hrani dokaze tako rekoč o vsem, kar se je na kmetih dogajalo vsa ta leta. Iz časov nekdanje skupne države in t.i. enoumja so danes zanimive vsebine – takrat pa so bile vse prej kot to – na temo »Vse sile za obvezno oddajo!«, pa nacionalizacija, zemljiški maksimum … in tradicionalne kmečke tegobe, kot so naravne nesreče in slabe letine. Kmetje so se vedno borili za svoje pravice in se v glavnem vedno lahko zanašali le na svoje delo in svoje pridelke. Tisti, ki so živeli samo od kmetovanja, člani njihovih družin in otroci, smo bili »posebna kasta« tudi glede zavarovanja, saj smo imeli zelene zdravstvene izkaznice. V vsakem razredu je bil eden ali dva, več ne, ker je socializem poskrbel, da so tudi kmetje delali v tovarnah. 

Če Kmečki glas ne bi vseh 80 let stopal vsaj v korak s časom ter z marsikaterim nasvetom pravzaprav oral ledino, ga danes najbrž ne bi bilo več. Tako pa ostaja zvest svojemu znaku – danes je kot pika na i na vsaki naslovnici – ki simbolizira in združuje pero in plug. Ta znak, ki tako lepo ponazarja naše delo in naše poslanstvo, je bil 29. decembra 1976 prvikrat dodan na prvo stran. Odtlej je vedno! In klobuk dol pred tistim, ki ga je skoval! Zavedal se je pomena pisanja in oranja. 

Brez kmetov, ki pridelujejo hrano, bi bili vsi lačni. Ob tem, ko danes mnogi  dojemajo hrano samo od prepolnih trgovinskih polic do prepolnih trebuhov, se večkrat spomnim na svetovno prvenstvo v oranju, ki je bilo leta 1997 na jugu Avstralije, v zvezni državi Viktoriji. Tekmovanje, ki so si ga ogledali tudi številni nekmetje, je bilo na naslovnici največjega dnevnika v Melbournu. Pod naslovom Svoje meče bodo prekovali v lemeže (kar je pravzaprav citat iz Svetega pisma) je bilo poudarjeno, da je tekmovanje v oranju edino prvenstvo, ki ima za posledico opravljeno delo – pomembno delo priprave zemlje za novo setev. Ko sem nedavno v enem od pogovorov omenila tekmovalno oranje, je bila sogovornica presenečena, da obstaja tudi takšno prvenstvo. Ker ji kmetovanje ni blizu, tega pač ne ve. Bolj zaskrbljujoča so prizadevanja za vse manj oranja celo v našem strateškem načrtu, kjer je med drugim predlagana prepoved oranja v povezavi z onesnaževanjem vodotokov in kakovostjo voda. Da si oranje, kmetovanje in voda niso na nasprotnih bregovih, smo v decembrskih številkah Kmečkega glasa veliko pisali. Pitni vodi in zdravi hrani veliko več škode delajo tisti, ki imajo denar in takšno politično moč, da lahko kmete celo razlastninijo … Kaj se dogaja z zemljo, ko jo imajo v rokah drugi, pa tudi vemo – po vodi skupaj z obljubami splava prav vse.

In če prerok Izaija v svojem psalmu napoveduje čas sloge in miru, ko bodo meči prekovani v lemeže za pluge in sulice v srpe, pa je bilo prav v letu 2022 dokazano, da smo veliko bližje kovanju v nasprotno smer. V Ukrajini divja vojna, zaradi katere je bila otežena obdelava polj, naši kmetje pa se soočajo z novimi uredbami in novimi sveti, ki se imenujejo strateški, a so nadvse oddaljeni od osnovne strategije samooskrbe s hrano.

Pri Kmečkem glasu se bomo še naprej borili z besedami, orožjem, ki ga najbolj obvladamo. Kovali jih bomo in z njimi branili kmetijstvo, kmete in kmečki stan ter zdravo kmečko pamet – to premnogokrat izrabljeno zloženko – katere zastopnica je Ančka Šumenjak in vsi mi, njeni somišljeniki, ki razumemo njeno pesem:

Ni me sram, da sem kmetica, ni me sram žuljavih rok. Ni me sram, da so mi lica zvenela od dela in otrok. Ponosna sem, da sem kmetica, da zastopam kmečki rod, saj mimo njega je pravica hodila vedno in povsod.